Dr. Dušan Rutar
Na poti iz ene države skozi Slovenijo v tretjo državo smo kramljali o univerzalni emancipaciji. Tudi o Marxu, kajpada, saj je uporabljal ta izraz, toda ne na dogmatičen način. Tako ga ni uporabljal Marx, tako ga nismo uporabljali sami. In za kaj je tako kramljanje pomembno? Pomembno je, ker ni toliko pomembno, kaj je rekel Marx, saj je zares pomembno, da obstaja problem, povezan z univerzalno emancipacijo ljudi. Problem je tale: emancipacija zadeva samo nekatere ljudi, na primer ženske, ne zadeva pa vseh. Pa tudi med ženskami so take, ki so že emancipirane, kar pomeni, da zadeva le nekatere ženske, ki žal še niso.
Nekateri ljudje so torej že emancipirani, drugi še niso. Upamo lahko, da bodo nekoč emancipirani vsi, do takrat pa bodo žal trpeli.
Tako je mogoče razumeti problem, ki smo se ga lotili.
Je problem povezan tudi z inkluzijo otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami? Seveda je. Povezan je na poseben način: nekateri so že emancipirani in se jim ne godi nič hudega, drugi pa še niso. Morda bodo emancipirani v prihodnosti; enako velja za nekatere ženske, pa za geje in lezbijke in nekatere druge ljudi.
Taka in podobna razmišljanja niso redka med ljudmi, kajti na tem svetu so številni ljudje spontano konservativni. Redka so razmišljanja o univerzalnosti uma, v katerem najdejo svoje mesto na tem svetu vsi ljudje in ga najde vsak človek posebej; razmišljanje o univerzalnosti emancipacije ni brez povezave z univerzalnostjo uma.
Natanko o tem smo kramljali, ko smo se vozili skozi deželo. Razpravljali smo o problemu, ki ga sicer lahko misli vsak človek, čeprav ga, empirično vzeto, mislijo le nekateri. Številni ga ne mislijo, ker imajo drugačne interese.
Morda je odločilno prav to, da ljudje pogosto razmišljajo o svetu skozi svoje interese. Kar pomeni: zanimajo me moji interesi, vse drugo me ne zanima. Moji interesi so ozki in z njimi z lahkoto živim.
Kaj dodati? Na prvi pogled ničesar. Vsak človek ima pravico do svojih interesov.
Ali ste pripravljeni to reči tudi, ko se izjava nanaša na Hitlerja ali Stalina? Mislim, da ne. Torej ni čisto res, da ima vsak človek pravico do svojih interesov. To pa že pomeni, da morajo biti interesi omejeni. In kaj jih lahko omejuje?
Omejuje jih pravilo, ki pravi, da nima vsak človek pravice do vseh interesov, ki bi jih lahko imel. Torej ima pravico do nekaterih interesov. In kako naj ve, kateri so ti interesi?
Ve lahko le, če razmišlja o njih znotraj univerzalnega uma. In ko razmišlja, nujno naleti na problem univerzalne emancipacije, kajti emancipacija enih ljudi nujno pomeni emancipacijo vseh ljudi. Če niso emancipirani vsi, so nekateri nujno podrejeni drugim, ki imajo interes, da so nekateri ljudje podrejeni.
S tem trčimo ob princip, ki pravi, da je vsak človek rojen svoboden in enakopraven; do takega spoznanja pridemo v univerzalnem umu, kar obenem pomeni, da ni res, da je um nekaterih ljudi bostveno drugačen od uma drugih. Nihče zato ne sme biti podrejen nobenemu drugemu človeku, saj je treba princip absolutno spoštovati. Kdor ga ne spoštuje, nujno zastopa neenakost med ljudmi in nesvobodo nekaterih, kar pa ni dobro, saj je vsaka podrejenost vezana na ozke interese nekaterih ljudi, ne more pa biti vezana na interese vseh ljudi. Ne morejo biti vsi ljudje podrejeni.
Potem smo zapustili deželo in jutri bomo prenočili v novi deželi, v kateri najverjetneje ne bomo srečali nobenega Slovenca, zlasti pa nekaj časa ne bomo pogreznjeni v provincialnost, ki jo ponazarjajo zlasti interesi.
