Dr. Dušan Rutar
Zdrava pamet pravi, da noben človek ne želi biti izključen iz občestva, v katerem lahko zaradi velike proizvodnje storitev in dobrin sorazmerno udobno živi. Nihče nima aktivne želje, da bi bil izključen, razen če ima prav posebne ideje, da želi živeti nekje na obrobju kot kak puščavnik, asket ali kaj podobnega. Torej bi smeli sklepati, da želi biti vsakdo vključen. Le da na svetu ni tako preprosto, zato moramo pogledati na isto zadevo še iz drugega zornega kota. Poglejmo na zadevo iz zornega kota samih občestev. Tudi zanje velja, da nobeno ne želi biti izključeno in ne želi gledati od strani na bogatinovo mizo. Želi sodelovati, želi biti zraven, želi vključenost, inkluzijo in vse drugo. Pa je res tako?
Številne evropske države podpirajo delovanje mednarodnih denarnih institucij, podpirajo delovanje zveze NATO, sodelujejo v njej, jo hvalijo in podobno. Mediji nenehno poročajo o njihovem delovanju, sodelovanju, vključevanju, participaciji, tako da ima vsakdanji mali človek občutek, da vse skupaj prispeva k blagostanju celotnega človeštva in da je zelo dobro, da vse skupaj sploh obstaja in deluje, zato spontano verjame, da je red sveta, če obstaja kaj takega, vsaj za silo v redu, saj celo pregovor pravi, da je vsak red boljši od ne-reda in da je vsaka stvar za nekaj dobra.
Sicer ni čisto tako, saj taisti zdravi razum zelo dobro razume, da zapisano ne vzdrži že prvega miselnega preizkusa, ki je tale: prenesite pregovor v Auschwitz in se vprašajte, za kaj je bil tamkajšnji red dober. Zlasti pa to povejte sorodnikom ljudi, ki so tam umrli.
Dejansko je zelo zanimivo, zlasti v luči dostopnih dejstev in podatkov, da vse omenjene finančne organizacije, ustanove, institucije in zveze obvladujejo ZDA. In gotovo jih ne obvladujejo, ker nimajo drugega dela, temveč jih obvladujejo zaradi lastnih interesov, geostrateških načrtov, političnih in gospodarskih potreb in projekcij, ki segajo tja v 21. stoletje.
Največje koristi imajo tako ZDA, vse druge države, ki imajo dostop, pa jo pri tem podpirajo. Ne moremo reči, da so ravno izkoriščane, gotovo pa moramo reči, da pomagajo ohranjati hierarhična razmerja sil na tem planetu. Vsi drugi so kajpak že v osnovi izključeni, ker sploh nimajo dostopa in znotraj imperialističnega razmišljanja o svetu preprosto ne štejejo nič.
Potegnimo še vzporednico: neoliberalizem je danes notranje zaprt način razmišljanja in delovanja, ki podpira samega sebe, zato imajo menedžerji, lastniki kapitala, ekonomisti, politiki in številni administratorji izjemno samozavest, zaradi katere vedno znova nastopajo proti delavcem in jih obravnavajo zgolj kot strošek, ki mora biti kajpak čim nižji, zlasti pa preprečujejo sindikalno organiziranost delavcev.
Taki zaprti sistemi idej, zamisli, prepričanj, stališč in navidezno znanstvenih argumentov, ki jih kajpak dopolnjujejo prakse, strategije in pragmatične rešitve vsakdanjih problemov, pojasnjujejo in utemeljujejo tudi tako brutalne zadeve, kot so globalna integracija denarnih trgov, dereguliranje in odpiranje držav prostim trgom.
Skupni imenovalec je en sam: skupno podrejanje globalnemu tekmovanju.
S to ugotovitvijo smo se vrnili na začetek. Lahko razmišljamo o podrejanju posameznikov, lahko pa razmišljamo tudi o podrejanju držav. Ljudje najdejo veliko razlogov, s katerimi opravičujejo eno in drugo.
Biti vključen zato lahko pomeni tudi biti podrejen.
