Dr. Dušan Rutar
Pripravljam nov izobraževalni program. Imenuje se: Humanistika družbene pravičnosti. Inkluzija otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami namreč terja dobro usposabljanje vseh ljudi, ki se je lotevajo, povezuje pa se z vsemi boji ljudi za univerzalno emancipacijo. V zadnjih dneh sem h gradivu, ki sem ga že zbral, dodal dve izjemni knjigi. Prva je tale: S. Aqeel Tirmizi, John D. Vogelsang (ured.). Leading nd Managing in the Social Sector: Strategies for Advancing Human Dignity and Social Justice (Springer International Publishing, 2017). Druga pa je tale: Angelo J. Letizia. Democracy and Social Justice Education in the Information Age (Palgrave Macmillan, 2017).
Program je potreben tudi zato, ker močno potrebujemo promoviranje tega, kar imenujemo s tujko civic education in the classroom, ki spodbuja:
1. razumevanje popularnih kultur;
2. razumevanje političnih procesov;
3. razvijanje novih vizij družbene pravičnosti v globalnem svetu in;
4. razvijanje zmožnosti za razmišljanje in pisanje o sodobnih oblikah izključevanja ljudi iz globalnega sveta.
Globalni svet namreč zaznamujejo predvsem:
1. nepredstavljive oblike revščine;
2. kopičenje premoženja v rokah elit;
3. uničevanje okolja velikanskih razsežnosti;
4. potreba po etičnem spraševanju o naravi biotehnologij.
Brez takih razmislekov ne moremo resno razpravljati o demokraciji, brez nje pa je razmišljanje o inkluziji otrok s posebnimi potrebami zgolj dim v vetru.
Najprej je torej potrebno raziskovanje demokracije in razmišljanje, kaj je, kako deluje. Na začetku zato ne postavljamo medicinskih diagnoz in ne ugotavljamo, kdo ima posebne potrebe in kdo jih nima, ampak nas zanima bistvo demokracije.
Zanima nas, kdo je izključen iz občestva, kako in zakaj, čemu. In ker živimo v kapitalizmu, ga moramo razumeti, jasno nam mora postati, kako deluje. Če tega ne vemo, ne moremo ugotoviti, zakaj so nekateri ljudje izključeni in zakaj nekateri drugi niso.
Če hočemo vse to razumeti, potrebujemo znanost.
Še vedno sem prepričan, da je historični materializem znanost, kot je zatrjeval Althusser. Znanost je zato, ker pojasnjuje principe, zakonitosti in mehanizme, po katerih delujejo družbe. V nadaljevanju naštevam nekatere temeljne zakonitosti sodobnega življenja v kapitalizmu.
Včasih je težko verjeti, da celo vodilni ekonomisti ne razumejo narave kapitalizma. Številni tako verjamejo, da je človek kapitalist že samo zato, ker ima delnico ali dve, nekaj privarčevanega denarja, plačo in je potrošnik. Vse to naj bi dokazovalo, da je velikanska večina ljudi polno vpeta v kapitalistično življenje.
Kot da ni Marx nesporno in onkraj vsakega razumnega dvoma dokazal, da je človek kapitalist samo v primeru, ko kopiči premoženje iz presežne vrednosti. Skoraj 99 % vseh ljudi tega ne more početi, ker se morajo prodajati kot delovna sila na trgu delovne sile, da lahko preživijo. Vsi ti ljudje preprosto ne morejo živeti od dividend, rent, obresti oziroma presežne vrednosti, do katere v glavnem sploh nimajo dostopa.
Marx je torej jasno dokazal, da je velik del ljudi izključenih in da niti približno niso polno vključeni v kapitalistično življenje, povedal pa je tudi, zakaj je tako. Vključeni so natanko tako, kot jih potrebuje kapitalizem za svoje delovanje. In velikokrat bo še treba ponoviti, da kapital ni sinonim za denar ali premoženje. Kapital je namreč predvsem množica družbenih odnosov med lastniki kapitala in vsemi drugimi ljudmi, ki so tako ali drugače izkoriščani, saj se morajo podrejati logiki kapitala in njegovega delovanja, če nočejo biti povsem izključeni.
Znanost o kapitalizmu pa dokazuje še nekaj drugega.
Roberts tako v nedavnem zapisu tudi poudarja, da kapitalizem ni sistem družbenega življenja, ki lahko nenehno raste, se razvija in je progresiven. Tak ne more biti zaradi sestave kapitala in odvisnosti od rasti njegove profitabilnosti, ki pa se počasi zmanjšuje.
V razvitih državah se tudi iz leta v leto povečuje razlika med plačami delavcev in njihovo produktivnostjo oziroma učinkovitostjo. Kapital namreč potrebuje dobičke oziroma profite, zato delavci ne morejo dobiti višjih plač. Vse skupaj pa vendarle ni vgravirano v granit, kajti z razrednim bojem se lahko zadeve tudi temeljito spremenijo. Kapitalizem navsezadnje ni naraven sistem življenja, primerljiv z gibanjem nebesnih teles okoli zvezde.
Razredni boj je zakonitost kapitalizma, ki ga spreminja in na koncu tudi ukine. Obstaja namreč temeljna kontradikcija kapitalizma, ki jo Marx opiše zelo jasno: kontradikcija med produktivnostjo dela in profitabilnostjo kapitala.
Potreba po razrednem boju je pomembna sintagma tudi zato, ker ljudje, tudi ekonomisti, še vedno spontano verjamejo, da je kapitalizem kar podaril ljudem volilno pravico, skrajšani delovni čas, plačani dopust, blaginjo in socialno državo.
Dejstvo pa je, da v kapitalizmu ne obstaja brezplačno kosilo.
Zakonitost kapitalizma je tudi nenehno povečevanje razlik med revnimi in bogatimi, kar vpliva zlasti na:
1. pogoje zaposlovanja;
2. bivalne pogoje;
3. izobraževalne sisteme;
4. zdravje prebivalcev.
Zaradi naštetih zakonitosti kapitalizem ne uspeva odpraviti revščine in mizerije milijard ljudi, ne uspeva zmanjševati neenakosti, ampak se te celo povečujejo, ne uspeva zadovoljevati temeljnih potreb milijard ljudi, ki želijo delati ter živeti v miru in varno.
Mislim torej na velikansko število ljudi, ki preprosto ne morejo biti potrošniki tako imenovanih socialnih dobrin (social goods), med katere sodijo:
1. storitve javnega sektorja;
2. zdravje;
3. izobraževanje;
4. pokojnine;
5. nega.
Stanje se ne bo izboljšalo samo od sebe in kapitalizem ne bo ničesar podaril ljudem, kot jim tudi doslej ni. Natanko zato je pomembna potreba po socializmu oziroma komunizmu, ki zajema:
1. kolektivno last produkcijskih sredstev;
2. demokratično upravljanje z gospodarstvi;
3. skupno razpolaganje s presežki.
Vse to se ne bo zgodilo samo do sebe, kot rečeno, in se ne bo zgodilo s popravljanjem kapitalizma, z njegovim večnim reševanjem pred krizami in zlomom, ne bo se zgodilo zaradi reguliranja in lepotnega preoblikovanja.
Osnovni moduli novega izobraževalnega programa, ki ga predstavljam, so zato tile:
1. filozofija pravičnosti;
2. etika v svetu blagostanja;
3. imperializem in bodočnost sveta;
4. umetnost za univerzalno emancipacijo.
