Drugačnost pogleda

Dr. Dušan Rutar

Na festivalu ljubezni nisem opazil niti enega človeka, za katerega bi lahko kdo rekel, da ima posebne potrebe. Dejstvo me je zaradi razširjenosti in vsesplošne priljubljenosti sintagme o inkluziji ljudi s posebnimi potrebami nekoliko presenetilo, saj festival ne poteka v džungli. Možni sta dve razlagi. Prvič. Ljudi s posebnimi potrebami nisem videl, ker jih objektivno sploh ni, kar pomeni, da so le plod domišljije teh, ki razvrščajo ljudi in so obremenjeni tako z razvrščanjem, ker ga imajo preprosto radi in ga potrebujejo, kot tudi s posebno potrebo po inkluziji teh, ki so posebni. Povsem jih razumem, kajti razvrščanje in označevanje ljudi je skladno z določenim redom, ki vsaj za silo zagotavlja varnost, pa tudi predvidljivost in nadzor; če ne drugače, pa vsaj v domišljiji. Drugič. Ljudje s posebnimi potrebami sicer objektivno obstajajo, vendar so izključeni iz občestva, vanj pa se niti ne morejo niti nočejo vključiti, ker trmasto vztrajajo, da niso posebni. Torej živijo nekje drugje, izključeni, samotni, pozabljeni in odrinjeni, ker vsi drugi verjamejo, da vendarle so posebni. Katera razlaga ustreza objektivni realnosti?
Odgovor na vprašanje bi bil sicer silno zanimiv, vendar bi najprej rad povedal nekaj drugega. Rad bi povedal, da imam dovolj razvrščanja, katalogiziranja in kategoriziranja ljudi, posebnih ljudi, posebnih potreb in inkluzije. Preprosto me nič od tega ne zanima. Moj pogled je kratko malo drugačen.

Drugačnost pogleda se kaže kot zmožnost za pogled, zaradi katere je realnost nekaj drugega kot objektivna danost, za katero lahko verjamemo, da nam je spontano dana. Kaj potem vidimo, če imamo tako zmožnost?

Lepota razmišljanja o drugačnosti pogleda je v tem, da je pogled učinek domnev o realnosti, množice dobrih hipotez. Katere so na primer take dobre hipoteze o svetu?

Dobra hipoteza o svetu pravi, da je svet lahko vselej drugačen. Kdor jo sprejme in kdor jo živi, se redko strinja z drugimi ljudmi, kakšen je svet v njegovi objektivnosti. Zaradi tega ima najverjetneje probleme in težave, ker ljudem navadno ni všeč tako nestrinjanje, toda za svojo držo je voljan plačevati ceno, ki jo je pač treba plačevati.

Zakaj jo je voljan plačevati?

Plačuje jo, ker nima dobre alternativne hipoteze. Dobra alternativa dobre hipoteze o svetu je namreč lahko le – dobra hipoteza. Ko imam dobro hipotezo, tako ne potrebujem alternative, saj je moja hipoteza vselej že alternativa.

Drugačnost od drugačnosti je namreč lahko le drugačnost. Zagovarjanje drugačnosti je tako obenem drugačnost, ki je identična s seboj prav zato, ker je drugačnost.

Taka drugačnost ne potrebuje nobene nalepke, saj je niti ena ne izraža, kar pomeni, da je vsaka neustrezna in je ne more doseči. Kdor zagovarja drugačnost in je drugačen, zato ne more dobiti nalepke drugače kot po sili. Tej se spontano upira, ker ne more drugače, zato ima dodatne težave in probleme.

Festival ljubezni je v luči zapisanega priložnost za preverjanje. Ne za preverjanje pričujočega logičnega sklepanja, saj je to dobro, temveč za preverjanje same narave ljubezni. Morda je ob Blatnem jezeru prav zato v bližini muzeja erotike tudi muzej mučilnih naprav, kajti ljudi pogosto mučijo natanko v imenu Boga in/ali resnice. Od človeka, najpogosteje je ženskega spola, kar nazorno kaže spodnja slika, hočejo izvedeti resnico, v resnici pa jih moti njegova/njena drugačnost. Te ne prenesejo, zato jo hočejo uničiti, da bi še naprej verjeli v to, kar ne prenese drugačnosti.

Z mučenjem ohranjajo vero v nekaj, kar je zgrešeno in napačno, saj je v naravi realnosti, v njenem jedru natanko – drugačnost. Drugačnost je tam zato, ker je realnost odprta do realnosti oziroma do sebe; nobene nujnosti kajpak ni, da so tudi ljudje odprti do realnosti.

Ljubezen je zato nujno ljubezen do drugačnosti, ki je pomembnejša od vere v Boga in močnejša od zagovarjanja resnice teh, ki so prepričani, da je tamle zunaj objektivna realnost, ki jo prav oni dobro poznajo, obenem pa verjamejo, da morajo svoje poznavanje realnosti še razširiti na čim večje število drugih in drugačnih ljudi.

V njihovem delovanju je zato vselej nekaj totalitarnega, zato se jim skušam v velikem loku ogniti, če je to le mogoče.


Slika: Trije možje in ženska (foto: Dušan Rutar)