Zunaj in znotraj

Dr. Dušan Rutar

Nekdanji predsednik ZDA, Barack Obama, je s svojim političnim delovanjem v zadnjem desetletju zaznamoval zgodovinski prehod od enega načina delovanja ljudi k drugemu. Začel je s sloganom Da, zmoremo, danes prevladuje po vsem svetu neizrečeni in cinični Ne naredi ničesar neumnega. Vse skupaj pa naddoločajo pospešeno taljenje arktičnega ledu in segrevanje Zemlje, spirala poblaznelega ekonomskega tekmovanja, povečevanje izdatkov za vojsko in vojne, za katere je videti, da bodo trajale neskončno dolgo.
Širi se norost. Tako piše v najnovejši knjigi z naslovom Futurability: The Age of Impotence and the Horizon of Possibility Franco ‘Bifo’ Berardi (knjiga je izšla maja letos pri založbi Verso). Rad bi pokazal, da ima avtor prav.

Najprej naj povem tole: nikakor ni nujno, da vsi ljudje čutijo širjenje norosti; ni nujno, da jo čuti Donald Trump; ni nujno, da jo čutijo zagovorniki denarnega omejevanja; ni nujno, da jo čutijo delodajalci, ki vztrajno ponavljajo, da so delavci vedno znova prevelik strošek; ni nujno, da jo čutijo nacionalisti; ni nujno, da jo čutijo zagovorniki popolne racionalnosti abstraktnih strojev.

Jo pa zagotovo čutijo ljudje, ki razmišljajo, kako deluje kapitalizem, in se mu upirajo prav v imenu prijateljstva, solidarnosti, empatije in občutljivosti za sočloveka. Na prvi pogled se sicer komu zdi, da psihološki besednjak ne more pojasnjevati dogajanj v družbi, toda v resnici je besednjak zelo uporaben vsaj za razumevanje, kaj čutijo ljudje, kako se odzivajo in kako se obračajo drug k drugemu pri tem, ko oblikujejo in preoblikujejo družbeno polje.

Eksplozijo norosti, pravi avtor knjige, ki jo berem z veliko mere empatije, spremlja občutek impotentnosti, nemoči v svetu, v katerem se dogaja tole: kaotično spreminjanje sveta, ki ga prav te dni zaznamujejo neverjetno visoke temperature, ponekod po svetu presegajo 53 stopinj Celzija, in velikanski požari, zaradi katerih se dviguje v ozračje gigantsko veliko ogljikovega dioksida, skušajo politiki in drugi predstavniki elite razložiti nevednemu ljudstvu kot novi red, znotraj katerega zopet veselo vse raste, obenem pa razmišljajo, da bi mu dvignili plače in ga kot ovce nagnali v trgovine, ker naj bi bilo njegovo noro nakupovanje dobrin dobro za gospodarsko rast.

Začasni red skušajo prikazati kot lepoto sveta, ki je predvidljiv, regularen in namenjen njegovemu udobju. Izumiti želijo svet kot celoto, v kateri so vsi ljudje vključeni v eno samo smiselno civilizacijsko rajanje, napolnjeno s pomenom, čeprav je večina ljudi objektivno zunaj, pred zidovi, bodečo žico in drugimi tehničnimi ovirami, a o tem vztrajno molčijo.

Zopet je uporabna psihologija vsakdanjega življenja. Posamezniki čutijo negotovost sveta, nepredvidljivost, intuitivno zaznavajo, da zadeve uhajajo iz rok, da je tamle zunaj veliko hrupa, nasilja in sprenevedanja, čutijo tesnobo, celo paniko, govorijo o mentalnem kaosu. Radi bi odkrivali red sveta, o katerem pripovedujejo pravljice politiki, vendar ga ne najdejo. Ne najdejo pa ga zato, ker ga preprosto ni, ker ne obstaja.

Toda ljudem je jasno še nekaj. Empirične izkušnje jih nenehno prepričujejo, da obstajajo načini, kako oblikovati pomen in smisel sveta, življenja, lastne eksistence: s pomočjo sodelovanja, solidarnosti, prijateljstva, ljubezni, z etičnim in moralnim delovanjem, s skrbjo za drugega človeka. Zelo dobro vedo, kaj se dogaja, ko vse to razpada, ko ostajajo sami kot goli potrošniki, poceni delovna sila, individualisti, ki naj tekajo za svojimi sanjami, pri čemer je že vnaprej jasno, da jih večina ne bo nikoli uresničila, in bo zgolj tekala sem ter tja.

Vedo pa tudi tole: ni hujšega kot ostati sam, soočen s temo nesmisla, brez solidarnosti, obdan z individualisti, ki hočejo uspeti in nakopičiti kapital. Grozljivo je namreč čutiti, kako se spreminja eksistenca v kaos, kako se družbeno okolje krči, napolnjujejo pa ga posamezniki, ki se obsedeno trudijo, da bi oblikovali identitete po meri plenilskega kapitalizma, potem pa jih razkazovali na družbenih omrežjih in se veselili števila zadetkov. Svet postaja iz dneva v dan bolj prazen, ko se ljudje vse bolj podrejajo racionalnosti navideznega kapitalističnega reda, ki se ga meri s količino porabljenega časa za uspeh, z delovnimi urami in s kopičenjem vrednosti v rokah elit, z ekonomskimi dogmami o pomenu denarja, borznih indeksov in rasti BDP-ja, z žargonom o ekscesnem komuniciranju s pomočjo pametnih naprav, ki obdelujejo informacije tisočkrat hitreje kot človekovi možgani, z norostjo, ki postaja to, kar imenuje Berardi splošni jezik družbenega sistema.
Hočete razumeti globalni cinizem sveta? Pojdite v kino in si oglejte uspešnico Hunger Games.
Kljub temu so možnosti številne, piše uvodoma avtor. Ni res, da ni nobene, čeprav se včasih zdi, da so ne-možnosti, ki jih zaznavamo refleksno, prevelike, da bi še lahko upali na bodočnost.

Moč je namreč podreditev možnosti skupnega življenja generativnemu kodu. Bodočnost onkraj kopičenja istega je namreč vselej mogoča.

Slika: Zunaj in znotraj