Dr. Dušan Rutar
Obstajajo izrazi, za katere se zdi, da so dandanes prepovedani. Da so izključeni, da jih nima smisla uporabljati, ker so poleg vsega tudi neproduktivni, zastareli. Da so, skratka, že na smetišču zgodovine. Eden takih izrazov je komunizem. Kljub vsemu ga uporabljam. Uporabljam ga tako, da razmišljam. In upam, da ne bo nekega dne izključeno samo razmišljanje.
Komunizem je množica praks, ki omogočajo delavskemu razredu in izključenim ljudem bojevanje za družbeno pravičnost. Zveni zelo preprosto in tudi je preprosto. Prav tako preprosto pa je reči, da razredni boj ne obstaja, da ni potreben in da je celo škodljiv.
Nastaja cela množica izrazov, ki so izključeni: komunizem, razredni boj ...
Deluje tudi množica družbenih mehanizmov, zaradi katerih je sodobna prevladujoča subjektivnost ljudi, sodobna subjektivnost ljudi, ki jo prepoznavamo kot notranjo ideološkim praksam, politično impotentna.
Tudi v tem primeru je mogoče reči, da je tako tudi najbolj prav, da se s politiko ukvarjajo politiki, tako kot se z ekonomijo ekonomisti, z upravljanjem podjetij pa menedžerji. Je tu problem? Ne obstaja. Potrebujemo pojem subjekt? Seveda ne.
Množica izključenih izrazov se povečuje: komunizem, razredni boj, subjekt, subjektivnost ljudi ...
Ni se zrušil le komunizem sovjetskega tipa, zrušila se je tudi množica družbenih praks, ki so podpirale solidarnost med ljudmi, kajti po novem naj bi vsakdo poskrbel za sebe, kot je nekoč dejala Železna gospa.
Sočasno so postajali vse pomembnejši ekonomisti. Podobno kot duhovniki so dobivali vse pomembnejšo vlogo intelektualca, ki mu gre zaupati in verjeti. Zaradi njihovega domnevnega poznavanja družbenih procesov je bilo vse bolj jasno, da se morajo vsi drugi intelektualci podrediti ekonomskim zakonitostim družbenega življenja, med katerimi je pomembna zlasti nenehna rast BDP-ja, kajti ta naj bi bila dobra sama po sebi.
Ekonomska rast je tako počasi postala kategorični imperativ, v odnosu do katerega je mogoče presojati vedenje in delovanje čisto vsakega človeškega bitja in vsakega podjetja. Dolgove je zato treba najprej ustvariti (na primer z najemanjem kreditov), potem pa dolgo odplačevati. Dogme rasti, tekmovalnosti in kopičenja profitov pa je treba ne le spoštovati, ampak kar častiti in zaklinjati.
Vse skupaj je nenavadno zanimivo: povečuje se množica izključenih izrazov, obenem pa se krepi vera v druge izraze. Eni so izključeni, drugi so tako rekoč zapovedani.
Lahko nadaljujem. V bolj filozofskem slogu.
Hegel je na primer prepričan, da pomeni neskončnost energijo duhovnega po-stajanja, polje takega delovanja končnih človeških bitij, samo odprtost in nedoločenost sveta, ki dobesedno terja po-stajanje. Spinoza pa pokaže, da je neskončnost narava, v kateri ima človeško telo priložnosti za oblikovanje – novih priložnosti za življenje. Človeško telo razume kot odprto polje možnosti. Tudi hendikepirano telo je zato polje možnosti. Ich denke razume Schopenhauer kot dejanje, akt, ki ustvari in naredi viden ali zaznaven svet izkušenj, zato ne more obstajati izkušnja pred tem aktom.
Seveda: tako Hegel kot Spinoza in Schopenhauer so zastareli in so tudi že na smetišču zgodovine.
Zgodovina pa nas uči, da ljudje vedno znova ustvarijo kaj novega, drugačnega, nepričakovanega. Ustvarjajo bodočnost, ki zato ni isto kot prihodnost, saj ne predstavlja nadaljevanja sedanjosti, temveč predstavlja prelom z njo. Še več: bodočnost je rezultat možnosti, ki niti niso vpisane v sedanjost.
Naletim na nov izraz, ki pa ni tako zelo izključen, temveč je celo precej pogost: humanizem. Razumem ga kot potrjevanje svobode in odprtosti ne le človeških bitij, temveč življenja kot takega. Izhaja iz ontološke nedoločenosti sveta in se vrača vanjo. Vmes odkrivam svobodno voljo ljudi, ki je neodvisna.
Že vnaprej je jasno, kajti sledi: izraza svobodna volja in ontološka nedoločenost sveta sta izključena. In najbolje je, da kar vnaprej povem, da je izključen tudi pojem kolektivnega političnega subjekta. Obstajajo namreč zgolj ljudje, posamezniki, moški in ženske, od katerih vsakdo skrbi zase, sledeč političnemu novoreku in žargonu ekonomistov.
O kolektivnem političnem subjektu razmišljata tudi Sartre in Guattari. Le da se piše danes leto 2017 – torej sta zastarela.
Kaj nam poleg žargona in novoreka sploh še ostane? Vera? Poglejmo, kako je z njo.
Jezus ne pride na svet, da bi zagotovil mir, harmonijo, sozvočje in vsesplošno srečo ljudi, temveč pride, da pričuje za sočutje in prijateljstvo. Njegovo pričevanje je danes izjemno pomembno, kajti kult kapitalističnega tekmovanja med posamezniki bi morala nadomestiti solidarnost in medsebojna delitev.
Pa je to mogoče?
Do določene mere kajpak je. Taka so empirična dejstva. Povedati pa moramo še nekaj.
V knjigi z naslovom Množična psihologija fašizma, ki je nastajala natanko v času Hitlerjevega prihajanja na oblast, se njen avtor, Wilhelm Reich, ne sprašuje, zakaj ljudje protestirajo in štrajkajo, temveč se sprašuje, zakaj ne protestirajo in štrajkajo ves čas. Zakaj se torej ljudje ne upirajo vsak dan družbenim nepravičnostim in gospostvenim razmerjem? To je dobro vprašanje.
Množice seveda ne obstajajo. Obstajajo le posamezniki, medsebojno bolj ali manj neodvisni atomi, ki se poljubno povezujejo v mreže. Taka je mantra.
Margaret Thatcher ali Železna lady je nekoč izjavila: ne obstaja taka stvar, kot je družba. Obstajajo moški in ženske in obstajajo družine. Nobena vlada ne more narediti ničesar brez ljudi, ti pa morajo najprej poskrbeti sami zase.
Pa mantra deluje?
Nekateri avtorji bi rekli, da nikakor ne.
Danes, nekaj desetletij kasneje, kljub temu živimo skupaj v paradoksnih kletkah, v katerih je empatija brezno niča, solidarnost pa je kratko malo prepovedana, kot piše Franco Berardi v knjigi Futurability.
Zdi se, da je povsem sprejemljiva zgolj formula življenja, ki je tale: denar – družbeno siromašenje – več denarja.
Za nekatere, jasno. Za vse druge so zgolj obljube.
Morda ima Berardi prav še enkrat, ko zapiše: naš problem danes ni razkritje nečesa, temveč je invencija, ustvarjanje novega.
