Dr. Dušan Rutar
Filozof Peter Sloterdijk je razvil preprosto, a zanimivo metaforo, s pomočjo katere si zlahka predstavljamo strukturo današnjega kapitalističnega sveta. Metafora je tale: kupola. Znotraj nje živijo elita in tisti, ki jo podpirajo, vsi drugi so zunaj. Vsi drugi pomeni 80 % ali celo 85 % vseh ljudi, kar dobesedno pomeni, da moramo na novo premisliti sintagmo ranljive družbene skupine ljudi, kajti ranljivi niso le nekateri redki posamezniki, ki životari na robu družbe, ranljiva je velikanska večina, ki prav tako živi na robu, le da se je ta zaradi kopičenja kapitala pod kupolo neznansko razširil! In izjemno zanimivo se je pozanimati, po kakšnih načelih živijo ti, ki so znotraj kupole. 
Morda se sliši čudno in tudi zares je čudno, pa vendar predstavlja ključno razsežnost sodobnega ideološkega življenja ljudi v razvitem svetu.
Vsi vemo, da politiki pogosto lepo govorijo in zastopajo v javnosti najvišje moralne, etične in druge ideale, da celo pozivajo navadne ljudi, naj bodo krepostni, moralni, samozavestni, resnicoljubni in podobno, v resnici, ko so kamere ugasnjene, pa se vedejo drugače: so obsceni, vulgarni, kradejo po trgovinah, prepisujejo magisterije, doma pretepajo žene, jih varajo. Izvrsten primer tako vulgarnega človeka je kajpak ameriški predsednik, ki je vulgaren celo pred kamerami, ko na primer razlaga vsemu svetu, da lahko zgradi velikanski zid na meji z Mehiko, da nezaposleni delavci ne bodo mogli v ZDA, da lahko grabi ženske za mednožje, če se mu zdi, da so znanstveniki, ki preučujejo podnebne spremembe, omejeni.
Na mestu je kajpak preprosto vprašanje, zakaj jih ljudje sploh še prenašajo, zakaj jih demokratično ne pospremijo z odra, kako je mogoče, da jih celo množično podpirajo, in sicer vedno znova.
Odgovor je precej šokanten: ker tudi ljudje, ki naj bi to storili, počnejo bolj ali manj isto. Primer je krščanska morala. Že precej površno branje zapisov o Jezusovem delovanju nam mimogrede postreže s spoznanjem, da je bil mož radikalen, da se je družil z družbenimi marginalci, da je bil zares nevaren za oblast, in sicer zlasti za duhovno. A ne mislim zgolj na to: Jezus je dejansko počel, kar je govoril, in je govoril, kar je počel, in bič natanko zato nevaren.
Ogromna večina ljudi, ki se imenujejo kristjani, ne počne ničesar od tega, kar je delal Jezus, pa vendar se imajo za njegove učence, trdijo, da hodijo po njegovi poti, da prenašajo njegovo učenje naprej na mlajše generacije.
V resnici največkrat zgolj govorijo, da to delajo, v praksi pa bolj ali manj zgolj sledijo rutinam, verskim praksam, hodijo v cerkev, poslušajo duhovnike, jih ubogajo, delajo, kar jim pač rečejo.
Prevladujoče ideološke oblike danes so, kot rečeno, cinične: ljudje, ki imajo dostop do kapitala, naj živijo, kot da je življenje ena sama neskončna zabava, vsi drugi pa preprosto niso pomembni, zato so tam zidovi, ograje, žice in drugo.
Zlahka ugotovimo, da je odgovornost za govorjenje in delovanje bodisi odsotna bodisi blokirana. Vselej je tam nekdo, ki ga je mogoče kriviti in mu naprtiti odgovornost, pa naj gre za begunce, delavce od spodaj, Jude, geje, lezbijke ...
Kaj se torej dogaja? Dogaja se počasno razpadanje javnega življenja, zavezanega visokim moralnim in etičnim pričakovanjem. Zaklinjajo jih prav zato, ker vedo, da jih je vse manj.
Inkluzija otrok s posebnimi potrebami je zato žalosten primer rabe ideološkega govora, ki obljublja nemogoče.
Slika: Katedrala Santa Maria del Fiore v Firencah
