Izključevanje razuma in razumno izključevanje

Dr. Dušan Rutar

Ko človek odpre čokoladni jajček in najde v njem plastično igračko, naj bi bil presenečen. Tako vsaj pravi oglas. Toda presenečenja ni, kajti mala plastična igračka je podobna vsem drugim plastičnim igračkam, poleg tega pa je skoraj povsem neuporabna za igro, zato je vprašanje, če je sploh igračka, če zasluži svoje ime.

Ali se ne dogaja nekaj podobnega vsak dan tudi na drugih področjih življenja? Ljudje naj bi bili tako veseli novega dne, novih dobrin, ki prihajajo na trge, novih podvigov vlade, novih praks vsakdanjega življenja, v resnici pa je precej drugače. Če se ozrete okoli sebe, ne odkrivate veselja in radosti, temveč odkrivate povprečja, bolj ali manj vedno enake vsakdanje zadeve, večno iste teme ter – izključevanje tega, kar bi moralo biti presenečenje, pa ni.

Kdor spremlja znanost, ki se ukvarja s podnebnimi spremembami, dobro ve, da znanstveniki vedno znova rečejo, da so spremembe hitrejše in obsežnejše, kot so mislili do tistega trenutka. Še več: včasih povedo, da si sploh ne upajo povedati, kakšna je celovita resnica podnebnih sprememb, ker se preprosto bojijo posledic v obliki izključevanja.

Vsak dan se torej srečujemo s povprečji, s sivino, z nezanimivostmi, ki jih skušajo mediji prikazati kot zanimivosti, s ponaredki resnice, z njenimi simulacijami, s približki. Zakaj se to dogaja?

Nedvomno živimo v časih obsežnega izključevanja resnice teh istih časov. Morda je prav zato na sporedu toliko oglasov in reklam in propagande in novoreka in žargona. Kot bi ne bilo dobro, če bi v vsakdanje življenje vdrla njegova resnica, kot bi se ljudje bali resnice, kot bi hoteli verjeti, da se Titanic ne bo nikoli potopil.

Titanic je kajpak kapitalizem.

Izključevanje resnice seveda ne zaleže. Še nikoli ni in tudi nikoli ne bo. Ne more pomagati, kajti resnice preprosto ni mogoče zamenjati za kaj drugega – ni je mogoče zabarantati.

Res je, da človek ne more doseči popolnega spoznanja o naravi realnosti in da je v končni fazi vse zgolj dim v vetru, toda kljub temu ne potrebujemo tako obsežnega izključevanja resnice in tolikšnega sprenevedanja, kot smo jima priča.

Zdi se mi, da je na delu proces, ki bi ga lahko primerjal s tem, kar je spoznaval Foucault, ko je raziskoval zgodovino norosti oziroma tega, kar je povezano z besedo déraison.

Foucault raziskuje izključevanje ljudi, ki s svojim delovanjem zastopajo vse, kar ni razumno, kar je ne-razumno. Na prvi pogled se zdi, da je tako izključevanje razumno in uporabno, smiselno in koristno za obstoj občestva, potem pa se izkaže, da je vse skupaj nekoliko kompleksnejše.

Foucault namreč pokaže, da potekajo v občestvih procesi določanja tega, kar imenuje déraison. To je beseda, ki pomeni v srednjem veku pomanjkanje razuma v govorjenju in vedenju. Duševne bolezni so morda res izraz takega pomanjkanja, toda to nikakor ni vse.

Pomanjkanje razuma opažamo tudi v vsakdanjem življenju, v govorjenju in delovanju politikov, menedžerjev, bankirjev in drugih ljudi. Opažamo ga v oglasih, medijskih oddajah, v poskusih, da bi nas razvedrili, zabavali in razveselili.

Obstaja arheologija tišine oziroma molka, pravi Foucault. O nekaterih zadevah se tako ne govori. Ni se govorilo nekoč in ne govori se danes.

Na kaj torej mislijo, ko govorijo o inkluziji ali vključevanju?


Slika: Zahod sonca (foto: Dušan Rutar)