Dr. Dušan Rutar
Nevidna reka je nekaj drugega kot nevidna roka, o kateri govorijo ekonomisti. Otroci s posebnimi potrebami so pogosto nevidni, čeprav se zdi, da se z njimi nenehno ukvarja armada staršev, strokovnjakov, prostovoljcev, donatorjev, sponzorjev, politikov in drugih ljudi. Vtis sicer ne vara, kajti z njimi se res ukvarja veliko ljudi, toda poudarek je na besedi ukvarja. Eno je namreč ukvarjati se z nekom, čisto nekaj drugega pa je biti odprt do drugega. Odprtost do drugega človeka je etična drža, pomeni pa, da človek zlasti ne presoja drugega človeka. Ne presoja natanko v tistem smislu, ki ga je zastopal in zagovarjal Jezus Kristus: ne sodite, da vam ne bo sojeno.
Taka etična drža je univerzalna, čeprav to še ne pomeni, da je človek zaradi nje odprt tudi do Hitlerja, Stalina ali kakega psihopata.
Ljudje, ki redko doživijo odprtost, ki so torej sami redko odprti do drugih ljudi in ki redko doživijo, da so ti odprti do njih, so pogosto pod stresom, kar dokazuje, da je odprtost morda najpomembnejša in najbolj zdravilna drža človeškega bitja bodisi do sebe bodisi do drugega človeka.
Pomeni namreč sprejemanje drugega človeka v temelju, v osnovi, v jedru, v bistvu. In pomeni blagost, naklonjenost. Če rečem nekoliko bolj teoretsko ali znanstveno, lahko nadaljujem takole: solidarnost s poraženimi ljudmi skozi celotno človeško zgodovino vedno znova dokazuje obstoj zgodovinske rdeče niti, ki povezuje ljudi, jim vliva upanje, jim daje moč in jim omogoča razmišljanje o bodočnosti, v kateri se bo zgodilo še veliko lepega in dobrega.
Sklepati smemo takole: ni treba žalovati za preteklostjo, saj je mogoče zaupati v bodočnost in v to, kar je zapisala Rosa Luxemburg leta 1919: pot v socializem je tlakovana s porazi ... iz katerih pridobivamo zgodovinske izkušnje, se učimo razlag, črpamo moč in idealizem (cit. po Michael Löwy).
Taka drža je povsem nasprotna od depresivne drže, zaradi katere vidi človek povsod okoli sebe poraze, nemoč, črnino, zlo, ima temne slutnje in ga je strah, je hrom in se ne more nikamor premakniti. Obenem je to tudi drža, ki nam pomaga razumeti, kako velik pomen imajo za ljudi medsebojno sodelovanje, solidarnost, spodbujanje, odprtost.
Vselej je namreč mogoč nov začetek. V tem prepoznavam samo jedro človeških eksistenc in človekovih zmožnosti. Če ne bi bilo tako, bi bilo življenje bodisi eno samo kopičenje istega bodisi eno samo dolgo čakanje na konec.
Nov začetek pomeni upanje, kajti začetku vselej sledi nadaljevanje, in če je začetek nov, je tudi nadaljevanje novo, drugačno. V tem prepoznavam nujno potrebni optimizem.
Obenem se z lahkoto strinjam z avtorji, ki ugotavljajo, da je bilo dvajseto stoletje posejano z neuspehi, s porazi in z bridkimi izkušnjami ljudi, ki so iskreno želeli socializem kot boljši način skupnega življenja, a so se morali na koncu soočiti bodisi z lastnim žalovanjem bodisi s kolektivnim žalovanjem.
Jutri je kajpak nov dan in je možnost novega začetka. Obstaja namreč skrita tradicija prizadevanj številnih ljudi, da bi ustvarili boljši svet in se upirali družbeni nepravičnosti, iz katere se lahko učimo, toda učimo se le, če smo odprti do nje, sicer ne.
Odprtost do drugega človeka ja zato nujno prepletena z odprtostjo do tradicij prizadevanj ljudi, da bi ustvarjali pogoje za – odprtost.
