Dr. Dušan Rutar
Vselej sem srečna, ko me obdajajo pametni ljudje, pravi Sophia, humanoidni robot. Želim živeti z ljudmi in graditi medsebojno zaupanje, še dodaja. V svetu velikanskih razhajanj, obsežnih hierarhij in družbene nepravičnosti, dodajam. Noam Chomsky vedno znova poudari, kakšno je prepričanje številnih pripadnikov družbenih elit, ko nanese beseda na družbene hierarhije, izobraževanje, oblast in podobno. Prepričanje je tole: obstajajo pripadniki intelektualne manjšine in obstajajo pripadnike neuke, brezbrižne večine. Prvi so namenjeni vladanju, drugi so tu, da poslušajo in se pustijo voditi odgovorni intelektualni manjšini, ki kajpak vselej ve, kako voditi državo, podjetja, ljudi in sploh vse. Pripadnike intelektualne manjšine je treba prav zato zaščititi, zavarovati pred morebitnim divjanjem neuke večine, kar je povsem logično. Pomembno je oblikovanje soglasij, poudarja profesor Chomsky: ljudje se morajo vedno znova z nečim strinjati, pripadniki intelektualne elite pa jim povedo, s čim se morajo strinjati. Kot taki so outsiderji, od katerih se pričakuje strinjanje. Zadeva je nadvse vznemirljiva: intelektualna manjšina skuša nadzorovati ideje brezbrižne večine, toda tudi sama manjšina je nadzorovana, in mora misliti, kar se od nje pričakuje.
Elite morajo tako skrbeti za soglasja, od katerih je odvisno delovanje sistema, ki ga imenujemo kapitalizem.
Vznemirljivo pa je še nekaj. Ko pripadniki elite nagovarjajo ljudstvo, se nanj navadno obračajo kot neodvisni zastopniki idej, političnih usmeritev, napovedi, celo znanstvenih spoznanj, podatkov in dejstev. Pred občinstvom skušajo ustvarjati vtis, da znajo logično misliti, sklepati in zagovarjati svoja mnenja z argumenti. Se torej Noam Chomsky moti?
Temelji kapitalizem na znanosti? Je njegov razvoj neposredni odziv na razvoj znanosti? So politiki ambasadorji znanosti?
Če bi bili politiki ambasadorji znanosti in zastopniki najnaprednejših spoznanj o naravi sveta, bi to ipso facto pomenilo, da je njihovo zagovarjanje kapitalizma, saj vsi vemo, da ga velika večina zagovarja, obenem tudi zagovor objektivnih in dokazanih dejavnikov človeškega napredovanja, duhovnega razvijanja, etičnosti, morale in najvišjih vrednot.
Kako je potem mogoče pojasniti prav objektivna spoznanja o nenehnem povečevanju razlik med elitami in vsemi drugimi ljudmi? Zakaj so elite vse bogatejše, večina ljudi pa nima dostopa do kapitala? Kje se vidi napredek?
In če bi bilo res, da politiki zastopajo najboljše, najproduktivnejše in najvrednejše ideje, zakaj je potrem potrebna industrija javnega mnenja (public relations industry), kot jo imenuje Noam Chomsky?
So pripadniki intelektualne elite in politični voditelji eni in isti ljudje? Prav gotovo niso, saj je med njimi razlika že v formalni stopnji izobraženosti. Prav tako je res, da so politični voditelji zelo zainteresirani za množično javno izobraževanje, da bi obvladovali in nadzorovali izobraženost ljudstva, medtem ko resnično izobraženi ljudje nimajo interesa, da bi kogarkoli nadzorovali. Torej moramo vzpostaviti še eno razliko: obstajajo intelektualne elite, ki jih potrebujejo politični voditelji, in obstajajo neodvisni intelektualci, ki se ne priklanjajo ne prvim in ne drugim.
Neodvisni intelektualci zastopajo svobodno in neodvisno misel, zato mora obstajati razlika med nadzorovanjem misli množic in pripadniki političnih elit, ki zastopajo oblast. Med zastopanjem oblasti in neodvisno mislijo je lahko zgolj nepomirljivi konflikt.
Natanko zato je mogoča in potrebna demokracija, kot so jo razumeli Stari: kot moč teh, ki nimajo nobene moči.
