Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

torek, 04. april 2017

Vstopanje v pesem

Britanski zgodovinar Stefan Collini ima popolnoma prav in z njim se v celoti strinjam, ko pravi tole: v zadnjih letih oziroma desetletjih izvaja kapital velikanski pritisk na študente in univerze v celoti, da se razvijajo, spreminjajo in preoblikujejo. To dejstvo samo po sebi še ne bi bilo čisto nič sporno, lahko bi bilo celo hvalevredno, če ne bi bile spremembe take, da se kraji učenja, vednosti in kritične misli, kar naj bi šole vsekakor bile, spreminjajo v business enterprises, ki nastopajo na commercial marketplace in tekmujejo med seboj. Vse bolj so torej podjetja, ki prodajajo svoje blago na trgu.

Zakaj je to problematično, saj niti prodajanje blaga na trgu samo po sebi še ne more biti sporno?


Problematično in sporno je, ker preoblikovanje ne pomeni tega, kar bi pričakovali, če bi bili naivni. Pričakovali bi namreč širjenje znanja in vednosti, razsvetljenstvo v najboljšem pomenu besede. Kaj pa se dogaja v resnici?

V resnici se dogaja tole: prodajanje nazivov, spričeval, diplom, potrdil, certifikatov; ustvarjanje dolgov, saj so nekateri študiji izjemno dragi, in se študenti zadolžijo tudi za vse življenje; zniževanje standardov znanja in vednosti, saj se izobražuje izjemno veliko ljudi, ki naj bi dobili nazive in diplome v bistveno krajšem času kot nekoč, ker kapitalizem potrebuje na hitro veliko visoko izobražene delovne sile.

Najbolje je torej začeti s kapitalizmom, ki je, kot poudarja Nivedita Majundar v predavanju o naravi socializma, sistem, ki temelji na kopičenju profitov. Kapitalizem hoče zato prek svojih zastopnikov vse več profitov, ki jih kopičijo elite, saj drugi ljudje nimajo dostopa do njih, zato ga ne zanimajo niti družbena pravičnost niti resnične, avtentične potrebe ljudi.

Kakšno zvezo ima vse to z ljudmi, ki niso delavci, z ljudmi, ki jih imenujejo invalidi, s hendikepom, z vsemi ljudmi, ki jim je namenjena inkluzija, namesto da bi jim ponujali sodelovanje pri delitvi profitov?

Težnja h kopičenju profitov je v najtesnejši zvezi z ljudmi, ki ne morejo tekmovati na trgu delovne sile, ki ne morejo biti tako učinkoviti, kot se pričakuje od njih, ki ne morejo prispevati h kopičenju profitov. Vsa pričakovanja po učinkovitosti in prilagajanju zahtevam trga so namreč daleč od njihovih avtentičnih želja in potreb.

Govorim o diskriminaciji, o strukturnih pogojih za kopičenje profitov, ki onemogočajo zaposlovanje invalidov in njihovo udeležbo pri razdeljevanju profitov. Zlasti pa ne mislim na njihovo lenobo ali intelektualno nezmožnost, da bi bili produktivno zaposleni. To je zelo pomembno.

Mislim namreč na družbeno nepravičnost in strukturne neenakosti, ki potiskajo ljudi v neenakopraven družbeni položaj, ne pa na njihove defekte, okvare, oviranosti, zmanjšane zmožnosti, sposobnosti ali kompetence. Mislim na nove vizije pravične in odprte družbe, ne inkluzije v obstoječe nepravične in z logiko kopičenja profitov obremenjene družbene strukture.

Mislim na nove ideje pravičnega, solidarnega in emancipiranega družbenega življenja.

Ljudje se namreč ne morejo razvijati, če živijo v svetu, v katerem je vselej na prvem mestu težnja h kopičenju profitov. Vsaj malo drugače je, če čutijo empatijo. Kaj je torej empatija, o kateri sem se namenil govoriti?

Empatija ima več razsežnosti. Izvrstno so predstavljene v knjigi z naslovom Politics of Empathy: Ethics, solidarity, recognition, ki jo je spisal Anthony M. Clohesy. Na kratko povzemam njegovo razmišljanje o naravi empatije.

Prvič. Empatija pomeni čustveno povezovanje ljudi, hitro širjenje čustev med njimi, ki jih povezuje in omogoča občutek smiselnosti življenja. To je celo boljše zdravilo proti depresiji, kot so antidepresivi.

Drugič. Zajema razumevanje drugih ljudi z osmišljanjem njihovih dejavnosti, rekonstruiranjem njihovih namer ali pomena njihovega vedenja in delovanja.

Tretjič. Pomeni čutiti kot drugi ljudje s pomočjo imaginacije in projiciranja lastnih čustev v drugo osebo, s pomočjo identificiranja z njo ter s prevzemanjem njenih perspektiv.

Tretjič. Pomeni čutiti z drugimi ljudmi s pomočjo predstavljanja njihovih čustev in s pogledom na življenje iz njihovega zornega kota.

Četrtič. Pomeni čutiti za druge ljudi z njihovim vključevanjem v naše načrte za bodočnost.

Petič. Pomeni čutiti za druge z ustvarjanjem čuječe pozornosti, občutka podobnosti ali sorodnosti, sočutja in aktivnega zanimanja za druge ljudi, ki pripadajo drugim, drugačnim občestvom in drugim kulturam.

Stoletje, v katerem živimo, bo vsekakor stoletje empatije ali pa bo stoletje barbarstva.



Slika: Vstop v pesem (foto: Dušan Rutar)