Roberts namreč pravi, da je Marx zasnoval prvi zvezek Kapitala na zelo poseben način, in sicer tako, da se je zgledoval po Danteju in njegovi Božanski komediji. Zares nenavadno in izjemno.
Dante se najprej spusti v pekel. Marx, poudarja Roberts, se tudi spusti v pekel, le da je to družbeni pekel, pekel ljudi, ki živijo na tem svetu, tukaj in sedaj. Na primer delavci. Na primer hendikepirani ljudje. Na primer ranljive družbene skupine ljudi, kot jih imenujejo.
Ključna značilnost pekla je nepravičnost.
Marx piše Kapital pred stoletjem in pol, toda ne smemo misliti, da je sodobni kapitalizem en sam pravični raj na svetu. Morda se komu celo zdi, da je, toda potreben je najširši pogled, ne zgolj pogled ljudi, ki jim je udobno. Za elito je namreč res raj, za vse druge pa nikakor ni.
Številnim ljudem namreč ni udobno. In ko rečem številnim, mislim vsaj na polovico Zemljanov, to pa nikakor ni malo.
Nimajo namreč vsi ljudje dobro plačanih delovnih mest, ne živijo vsi v predmestnih hišah z vrtom, avtom pred hišo, veliko dnevno sobo s televizorjem, ki ima diagonalo meter in pol, ter prenosnim računalnikom v spalnici, če pametnega telefona ni ne omenjam, in ne preživljajo vsi poletnih počitnic v Španiji.
Pomembno je tudi tole: Marx ne piše Kapitala kot modrec, ki se spušča s planin med navadne smrtnike, da bi jih poučil o tem ali onem, temveč piše med delavci in polemizira s teoretiki, ki živijo v planinah in gledajo navzdol na delavsko življenje, da bi ga znanstveno opisali za druge teoretike.
Zakaj torej berem Marxa in Danteja?
Berem ju, ker mi omogočata vpogled v življenje, ki ga živim. Živim namreč neoliberalno življenje, pa če mi je to všeč ali ne. Marxa pa berem predvsem zato, ker mi pomaga razumeti človekovo večno željo, da bi se osvobodil in znebil pritiskov, zaradi katerih čuti, da je izkoriščan i da je njegovo življenje ujeto v primežu nepravičnosti.
Branje mi torej pomaga razumeti, kako vlada kapitalizem nad življenji ljudi, kako močan je kapital in zakaj je vselej pred ljudmi, zakaj vlada celo nad državami in kaj vse to pomeni za vsakdanje življenje.
Pomeni, kar je poudarjal Marx: psihološko in morda še psihoterapevtsko razmišljanje o pravičnosti, enakosti ljudi in podobnem je prekratko in je največkrat zgolj moraliziranje, ker ne izhaja iz globokega vpogleda v naravo oziroma dinamiko kapitalistične ekonomije.
Strinjam se z njim, čeprav to ne pomeni, da ne zastopam družbene pravičnosti in egalitarnosti ljudi. Treba je zgolj oditi dovolj daleč.
Slika: Nočna izmena v steklarni v Indiani, 1908, Lewis W. Hines / Library of Congress
