Otroci s posebnimi potrebami na obstajajo

Dr. Dušan Rutar

Skušajte resno odgovoriti na vprašanje, kdo od ljudi ima posebne potrebe. Jih imajo res samo otroci s posebnimi potrebami, kot jih imenujejo? Jih nimajo tudi starejši ljudje, jih ne prinese sama starost? Kaj pa delavci? Nimajo posebnih potreb, da bi sodelovali pri dobičku, ki ga ustvarjajo s svojimi rokami? V Sloveniji ima 37 % ljudi preveliko telesno težo, s čimer si uničujejo zdravje. Nimajo nobene posebne potrebe po zmanjšanju teže in bolj zdravem načinu življenja? Živi tudi pol milijona ljudi, ki dnevno jemljejo antidepresive, pa približno četrt milijona ljudi na alkoholu in skoraj pol milijona ljudi v revščini. Kaj nimajo nobene posebne potrebe, da bi se dvignili z dna ter živeli dolgo in kakovostnejše življenje?


In kako živi elita? Nima potrebe, da dojame načine, kako deluje kapitalizem, ki ji strukturno omogoča, da je elita, medtem ko delavcem to prav tako strukturno onemogoča, in spozna, kako nepravični so?

Po zadnjih podatkih, ki jih navaja Michael Roberts, živi na tem planetu 4200 milijonov ljudi v revščini, saj ne zaslužijo 7,4 $ dnevno, kolikor je danes meja revščine. Število revnih ljudi se je tako v zadnjih 25-ih letih dramatično povečalo na že omenjene 4 milijarde in 200 milijonov ljudi, kar zajema bistveno več kot polovico vseh Zemljanov.

Številke so skrb zbujajoče.

In ko govorimo o revščini, zlasti ne smemo pozabiti na tole razliko: eno je revščina, drugo pa je neenakost možnosti, da človek zasluži in si nabere premoženje, da torej ni reven.

V kapitalističnem svetu ne narašča le revščina, temveč narašča tudi neenakost, kar pomeni, da je vse več ljudi, ki nimajo dostopa do kapitala. Ne smemo reči, da so revni, ker so leni delomrzneži, saj so revni, ker niti ne morejo priti do kapitala in možnosti, da bi delali, da ne bi bili več revni.

Pomembno je torej tole: na tem svetu živi ogromno ljudi, ki nimajo dostopa do kapitala, nimajo izhodišč, da bi se izkopali iz revščine, nimajo pravic in so izkoriščani. Naj ponovim: dostop; možnosti; pravice.

Preden torej razmišljamo o razvrščanju ljudi in jih razdelimo na te s posebnimi potrebami in one brez posebnih potreb, se je dobro vprašati, kaj delamo in čemu. Vsako resno razmišljanje o naravi družbenega življenja vseh ljudi se mora namreč začeti na začetku, to pa pomeni tole vprašanje: kakšne pravice imajo ljudje, kakšne realne, empirične možnosti za kakovostno življenje imajo, kakšen dostop do kapitala jim je omogočen, oziroma koliko kapitala sploh imajo?

Ali kot piše Roberts: vsako izboljšanje kakovosti in dolžine življenja ljudi omogočata znanost in država, ki skrbi za izobraževanje, kanalizacijo, čisto pitno vodo, zdravje državljanov in razvoj otrok. To pa niso zadeve, za katere skrbi kapitalizem, temveč so skupne zadeve vseh ljudi (common weal).

Kapitalizem sam po sebi ne bo dal ljudem priložnosti za dolgo in kakovostno življenje, saj je sistem, čigar delovanje sledi logiki privatne lastnine, kopičenja profitov v rokah elit in izkoriščanja delavcev. Torej se bodo morali ljudje organizirati sami in zajeziti tako delovanje sistema, ki povečuje neenakosti.

Šele na ta način bodo izpolnjeni dobri pogoji za resnično inkluzijo otrok s posebnimi potrebami, ki pa, paradoksno, v takem svetu ne bodo več obstajali, zato tudi ne bo posebne potrebe po inkluziji. Ta je torej na dnevnem redu, ko ni mogoča in je del ideoloških praks, ter je nepotrebna, ko živijo ljudje kakovostno življenje v odprti družbi.

Slika: Glede svobode (foto: Dušan Rutar)