Univerzalno je torej tole: v vsakem človeku je nekaj ne-človeškega; obstaja ne-vse. To je šele težko sprejeti. Lahko je verjeti, da nas drugi ljudje ne poznajo dovolj dobro, nekaj drugega pa je dojeti, da sami sebe ne poznamo in ne razumemo dovolj dobro, da smo tujci sami sebi, ne le drugim ljudem. Empatija je zato premalo, da bi razumeli in sprejeli druge ljudi ter da bi ti razumeli in sprejeli nas.
Enako velja tudi na globalni družbeni ravni, ne le na ravni posameznikov. Potrebujemo še nekaj.
V svetu nenehno delujejo mehanizmi izključevanja ljudi, pa čeprav jih ne vidimo. Pri tem ne mislim le na muslimanske ženske in prebivalce Tibeta, temveč mislim tudi na milijone beguncev in migrantov, kmetov in delavcev, žrtev kapitalističnega zmanjševanja stroškov in vladanja velikih mednarodnih korporacij.
Mislim torej na sistemske probleme, zaradi katerih ljudje bežijo z domov in iz držav, ki nič več ne delujejo, kot bi morale, ker so jih razsuli. Ne mislim na posameznike in njihove značilnosti ali na lokalne skupnosti, še manj mislim na manj vredne rase in njihove domnevne nezmožnosti za civilizirano življenje.
Ljudje, ki podlegajo ideološkim nagovorom, imajo milijon predsodkov. Še vedno. Celo neznanje strokovnjakov o ekonomskih in političnih zakonitostih, ki uravnavajo ta svet, je velikansko. Namesto znanja zato pogosto uporabljajo klišeje, žargon in novorek, predsodke in zmotna medijska prepričanja, ki jim niso v korist.
Mislim na ljudi, ki so ponižani, jezni in besni, ljudi, ki so zaradi zakonitosti neoliberalizma izgubili vse premoženje, če so ga sploh kdaj imeli. Danes živi na tem svetu veliko novodobnih sužnjev, ki delajo v potilnicah za izjemno majhen denar, da imajo bogate zahodne korporacije dobičke. Prav tako živi na milijone delavcev, ki delajo skoraj zastonj kot brezimni garači na gradbiščih po vsem svetu, če milijonov nezaposlenih ljudi niti ne omenjam.
Vsi ti ljudje so izključeni, kar pomeni, da nimajo nobenega dostopa do kapitala in so dobesedno nevidni. Zahodni prebivalci jih največkrat zaznavajo le prek medijev, in sicer kot nekakšne vsiljive predmete, ki prihajajo iz nekega drugega vesolja in hočejo na primer v Evropo, ki se jih brani z bodečo žico.
Zapletenost sodobnih oblik izključevanja lahko dopolnimo z medijskim prepričevanjem ljudi, ki jim je sorazmerno udobno, naj sledijo svojim sanjam in naj jih skušajo uresničiti. Nekaterim redkim izbrancem se sanje res uresničijo, toda veliki večini se preprosto ne. Zakaj ne?
Ker se jim kratko malo ne morejo. Da bi to razumeli, moramo zopet pogledati, kako deluje kapitalizem. Njegov temeljni princip delovanja je namreč tale: da bi uspeli eni ljudje, vsi drugi dobesedno ne smejo. Če bi bili vsi ljudje bogati in bi živeli v predmestnih hišah z vrtom in bazenom, velikim avtom in dobro službico, to ne bi bil uspeh. Ta je smiseln le, če je redek pojav, kar pomeni, da uspejo le nekateri, drugi pa jim uspeh lahko zgolj zavidajo.
Za uspeh potrebujete dostop do kapitala, tega pa imajo po definiciji samo nekateri ljudje, o čemer sem že pisal. Za vse druge je uspeh kot zadetek na loteriji, dejstvo pa je, da vsak teden kdo zadene. Dejstvo seveda je, da zadene eden, milijon drugih pa ne.
Med najbolj ranljive družbene skupine ljudi prav gotovo sodijo begunci, migranti, nezaposleni ali delno zaposleni ljudje, invalidi, upokojenci in vsi drugi, ki jih kapitalistična mašinerija ne potrebuje za svoje delovanje, obenem pa jih prek svojih zastopnikov nagovarja, naj sanjajo.
Zveni ljudomrzno, toda take sanje bi morali cenzurirati. Namesto sanjam bi morali ljudje slediti realnosti in razmišljati, kako jo spremeniti; tak je imperativ.
Kapitalizem namreč ne potrebuje vseh ljudi: potrebuje le poceni delovno silo. Seli se po planetu in jo išče. Seveda jo tudi najde.
Nujno izključuje ljudi, ki jih preprosto ne potrebuje. Ranljive družbene skupine ljudi tvorijo zato vsi tisti ljudje, ki jih kapitalizem ne potrebuje, oziroma jih potrebuje prav kot ranljive. Posebna potreba teh ljudi je zato povsem jasna: spremeniti realnost tako, da v novi realnosti ne bodo več ranljivi, kajti ranljivost ni njihova objektivna naravna značilnost.
Da bi jo spremenili, jo morajo najprej razumeti, zlasti pa morajo prepoznati lastno odgovornost za svoj položaj v svetu ter dojeti Freudovo in Lacanovo lekcijo, o kateri sem spregovoril.
Slika: Sončni zahod na Severnem morju (foto: Dušan Rutar)
