Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

četrtek, 06. april 2017

Znanje, strokovnost in učitelji

Učenci pogosto razpravljajo, kdo je dober učitelj in kdo ni, kdo je boljši in kdo je malo manj dober. Velikokrat rečejo, da je dober tisti, ki je strog in pošten. Podlaga za njihovo razmišljanje so aktualne izkušnje, ki jih imajo z učitelji, teh pa tudi ni malo. Morda pa je dobro prisluhniti še neki drugi ideji, ki nam pove, koliko učitelji znajo in kaj delajo z znanjem, ki ga zastopajo, kaj znajo narediti z njim, ko se znajdejo pred učenci.

Obstajajo namreč strokovnjaki, ki so lahko tudi učitelji, in obstajajo strokovnjaki, ki so to le napol (semi-professionals). V čem je razlika med enimi in drugimi ter zakaj je pomembna?


Odgovor na zastavljeno vprašanje najdem v sijajni in ne prav obširni publikaciji, ki jo pravkar z veseljem prebiram: Pedagogical Knowledge and the Changing Nature of the Teaching Profession; uredila jo je Sonia Guerriero, izšla pa je februarja letos.

Knjiga je koristna in pomembna, saj že z naslovom jasno izraža več kot zgolj zanimivo stališče: narava učiteljevega dela se spreminja. In ko govorimo o spreminjanju učiteljevega dela, prav gotovo mislimo na tisto spreminjanje, ki pomeni kakovostnejše, boljše delo, saj je to v našem najboljšem interesu.

Razlike, o katerih želim spregovoriti, so tele:

Napol strokovnjaki imajo za seboj krajši čas šolanja oziroma usposabljanja kakor strokovnjaki. So manj specializirani in ne zastopajo tako razvitega znanja, kar preprosto pomeni, da zlasti preberejo manj knjig. Njihove spretnosti, veščine in zmožnosti so manjše, kar ni čudno, saj je tudi njihov čas usposabljanja krajši in manj zahteven.

Praviloma bolj poudarjajo pomen prakse in se manj naslanjajo na teorijo, namesto konceptov pa pogosteje uporabljajo svoja mnenja, zanašajo se na lastne izkušnje in izkušnje drugih ljudi. Vraževerje med njimi ni redko, zato velikokrat verjamejo v polno Luno, horoskop, gledanje v prihodnost in posmrtno življenje.

Bolj se identificirajo z ustanovo, v kateri delajo, zato so tudi bolj togi, in manj z znanostjo oziroma s stroko, ki jo zastopajo. Nagnjeni so k izvajanju nadzora in k administrativnemu urejanju zadev, reševanju problemov in sporov, razreševanju konfliktov. Izražajo manj samostojnosti oziroma avtonomije pri delu kakor strokovnjaki in so bolj nagnjeni k temu, da ubogajo nadrejene, namesto da bi poslušali, kaj pravi znanost.

Take ljudi najraje zaposlujejo menedžerji, ki so tudi sami le napol menedžerji, kar pomeni, da so bili v preteklosti deležni podobnega usposabljanja kakor oni.

Podobni torej težijo k podobnim. Družijo se in se medsebojno podpirajo.

Strokovnjaki pa se vedejo nekoliko ali celo bistveno drugače.

So veliki specialisti na svojem področju in se pri delu zanašajo na znanost in teorijo, ne na izkušnje, občutke ali celo avtoritete, šefe, menedžerje ali direktorje. Njihovo delo je teoretsko dobro utemeljeno, zato ga tudi znajo pojasniti, če je treba, če to koga zanima.

Izobražujejo se dolgo časa oziroma vse življenje, kar pomeni, da preberejo tedensko vsaj dve dobri knjigi in vsaj dvajset znanstvenih člankov v različnih jezikih. Pri delu jih vodi princip, ki so mu brezpogojno predani: delati dobro (good work).

Torej jih ne zanima, kaj je ekonomsko upravičeno in koristno, saj jih zanima predvsem kakovost opravljenega dela, ne pa ekonomska učinkovitost ali vprašanje, koliko denarja bo opravljeno delo komu prineslo.

Razlike so torej jasne in očitne vsakomur, to pa še ne pomeni, da so strokovnjaki vselej cenjeni in spoštovani, saj empirične raziskave potrjujejo, da so pogosteje cenjeni in tudi bolje plačani napol strokovnjaki.



Slika: Karl Marx in hčerka Jenny Caroline (1866)