Rok Kralj
Običajno se pojem inkluzije uporablja v kontekstu vključevanja otrok s posebnimi potrebami v družbeno skupnost. V družbo, kakršna je – globoko neenaka, nepravična, ukrojena za privilegirane elite. Kako vključiti otroke s posebnimi otroki v takšno družbo? Morda pa, kot pravi dr. Dušan Rutar v blogu Inkluzija in politično delovanje, ne smemo razmišljati o vključevanju v obstoječo družbo, temveč o spreminjanju družbe, da bo pravična do vseh ljudi, ne le do elit. Obstoječa družba je do ranljivih skupin še posebej nepravična na ekonomskem področju.
Najbolj v nebo vpijoč podatek, ki odslikava ekonomsko podobo današnjega sveta, je, da ima le 8 najbogatejših ljudi na planetu premoženje, ki je enako premoženju najrevnejše polovice človeštva oziroma 3,6 milijard ljudi (Oxfam International). Po podatkih Mednarodne organizacije dela se bo v letu 2017 število nezaposlenih v svetu povečalo za kar 3,4 milijone, kar pomeni skupno 201 milijon nezaposlenih.
A tudi obeti za prihodnost niso ravno rožnati, saj so zaradi nagle digitalizacije, avtomatizacije in robotizacije številna delovna mesta ogrožena; po navedbah ugledne revije The Economist je samo v Veliki Britaniji takšnih 35 % delovnih mest, na Japonskem pa celo 49 %, tudi med t.i. belimi ovratniki.
Ko govorimo o inkluziji, je eden bistvenih ciljev vključitev oseb s posebnimi potrebami in drugih ranljivih skupin v normalno delovno okolje, na trg dela bi rekli ekonomisti. A vključiti jih v okolje visoke brezposelnosti in izjemne neenakosti je bolj znanstvena fantastika kot pa realna možnost. Če torej želimo resno razmišljati o inkluziji, ki mora biti vedno tudi ekonomska, nam torej ne preostane drugega, kot da resno razmislimo o spreminjanju družbe.
Inkluzivna ekonomija
V Partnerstvu za pravičnost ameriškega juga (The Partnership for Southern Equity) inkluzivno ekonomijo opredeljujejo kot krepitev pravičnosti pri distribuciji, ustvarjanju bogastva, zaposlovanju in podjetniških priložnostih za ranljive skupine prebivalstva. (Growing the Future: The Case for Economic Inclusion in Metro Atlanta, str. 7). V tem smislu je cilj inkluzivne ekonomije višji življenjski standard za vse, s čimer je mogoče doseči resnično družbeno blaginjo (ibid., str. 9).
Inkluzivna ekonomija je torej neločljivo povezana z načeli (ekonomske) pravičnosti in univerzalnosti. Univerzalna dostopnost do dobrin (pod tem pojmom razumemo materialne dobrine, javne storitve in infrastrukturo, znanje, Internet itd.), delovnih mest in podjetniških priložnosti so torej ključne koordinate inkluzivne ekonomije. V tej smeri pa lahko razmislimo o nekaterih možnostih, ki so že lahko del ekonomskih sprememb in posledično spreminjanja družbe, ki bo vključujoča in pravična do vseh ljudi.
1. Univerzalni temeljni dohodek
Univerzalni temeljni dohodek (UTD) je že dlje časa navzoča ideja, ki je danes aktualnejša kot kdaj koli prej. Obstoječi ekonomski sistem ne samo, da ne ustvarja dovolj delovnih mest, temveč ustvarja neenakost in prekarizacijo epskih razsežnosti. Globalni svobodni trg izključuje in marginalizira velikanske skupine prebivalstva, ki ne samo, da živijo v skrajni revščini, temveč jih veliko dobesedno strada. Zato zajamčen dohodek za vsakega Zemljana, ki mu omogoča zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb – ne glede na njegov status, starost, narodnost, okolje in že obstoječe dohodke –, predstavlja prvi korak do blaginje človeštva, ki je predpogoj miru in prihodnosti, vredne človeškega bitja. (Več: Premišljevanja o univerzalnem temeljnem dohodku)
2. Krajši delovni čas
Švedska je prva država, ki postopno prehaja na šesturni delovni dan. Daljši delovni teden bistveno povečuje zdravstveno tveganje, med drugim za srčno kap, izhaja iz obsežne študije, objavljene v ugledni medicinski reviji Lancet. Sociologinja dr. Valerija Korošec pa je na primer izračunala, da če bi okoli 800.000 zaposlenim v Sloveniji, ki delajo 40 ur na teden, delovni čas skrajšali na 36 ur, bi dobili na voljo dodatnih 3.200.000 delovnih ur, kar je novih 88.888 zaposlitev (Mladina), s čimer bi praktično odpravili nezaposlenost v Sloveniji.
3. Ekonomija delitve
Ekonomija delitve predstavlja novo ekonomsko paradigmo, ki v temelju spreminja današnji ekonomski sistem brezkončne gospodarske rasti na eni strani ter brezglavega potrošništva na drugi, ki vsak iz svoje strani uničujeta družbeno skupnost in okolje. Ekonomija delitve je skupni pojem za raznolike družbeno-ekonomske modele na lokalni, državni in globalni ravni, ki vsakomur zagotavljajo enostaven dostop do dobrin in storitev, ki jih in ko jih potrebuje, ne da bi moral nujno postati njihov lastnik oziroma jih kupiti. (Več: Opredelitev ekonomije delitve)
Inkluzivna ekonomija je torej utemeljena na načelih pravičnosti in univerzalnosti, njen cilj pa je blaginja, ki so jo deležni vsi ljudje, in ne samo elite. Brez globokih ekonomskih in s tem družbenih sprememb inkluzivna ekonomija ni mogoča. Na srečo poznamo nekaj praktičnih pristopov, kako doseči cilj, t.j. vključitev vseh ljudi v ekonomsko življenje družbe, ki vsakomur zagotavlja dostop do ključnih dobrin in zaposlitvenih možnosti ter participacije v ekonomskem življenju družbe.
Slika: PNC CEO: Don’t overlook workers with disabilities
