Imperativ je tale: raziskuj. Najlepše in morda najtežje pri tem pa je: raziskuj tudi lastno raziskovanje. Sprašuj se, kako se sprašuješ o svetu, sprašuj se o samem spraševanju, da bo tvoje spraševanje vredno nadaljnjega spraševanja.
Raziskovanje po definiciji ni omejeno z nobeno zgodbo, z nobenim pomenom, z nobenim pravilom. Pomeni namreč tudi raziskovanje zgodb, pomenov in pravil. Ne more biti drugače.
Torej je neskončno. Človek kot končno bitje seveda ne zmore neskončnega raziskovanja, zato mora biti skromen, zelo skromen. Kar ve danes, bo v glavnem zastarelo že jutri.
Kdo torej ve, kaj naj bi pomenila inkluzija otrok s posebnimi potrebami? Kako naj bi potekala, na podlagi katere vednosti naj bi jo izvajali, katerim etičnim imperativom je zavezana?
Ne, inkluzija je lahko le učinek raziskovanja, ki pomeni tudi raziskovanje same inkluzije, to pa sledi raziskovanju.
Kaj naj bi potemtakem želeli otroci s posebnimi potrebami? Inkluzijo ali raziskovanje (inkluzije)?
Na tem mestu nam pride prav slavni Lacanov zapis le désir de l'autre, ki pomeni dvoje: željo od drugega; željo po drugem. Želja po drugem je lahko tudi želja od njega, je njegova želja; želim torej, da me želiš. Tako beremo Lacanov zapis.
Naj bi potemtakem ljudje želeli otroke s posebnimi potrebami? Si ti želijo, da bi jih ljudje želeli? Si želijo, da bi ljudje želeli, da želijo inkluzijo? Kako je torej z željo?
Ne glede na odgovor lahko rečem tole: obstajajo nekatere zadeve, ki dokazujejo, da smo vsi ljudje enaki. Enaki smo pred željo, pred smrtjo, pred resnico, pred bogom, pred hudičem.
Še ne tako dolgo nazaj, sredi XIX. stoletja, so bili številni ljudje prepričani, da je zgodovinska dolžnost razvitejših ras, kot so jih imenovali, da civilizirajo manj razvite. Darwinova revolucionarna teorija se jim je seveda zataknila v grlu.
Inkluzija naj bi imela, mutatis mutandis, tole razsežnost: otroci s posebnimi potrebami naj se vključujejo v družbeno življenje, saj imajo pravico. Katero pravico imajo?
Imajo pravico do raziskovanja same narave inkluzije. Imajo pravico, obenem pa imajo tudi dolžnost, saj je tak etični imperativ.
Inkluzija ni isto kot civiliziranje. Danes skušajo številni prebežniki iz Azije in Afrike priti v napredno, razvito Evropo, ta pa postavlja prednje bodečo žico. In tudi kdor pride v Evropo, lahko računa, da bo kvečjemu poceni delovna sila. Tako poteka njihova inkluzija.
Razvrščanje ljudi namreč nima nobenega smisla. Tudi otroci s posebnimi potrebami so to zgolj zelo približno. Njihovo razvrščanje je pravzaprav tako površno, tako okorno in tako grobo, da je v resnici absurdno. Še slabše je z ugotavljanjem, da so marginalci, da živijo na marginah, na robu družbenega življenja.
Morda ima še kaj smisla razvrščanje kamnov in rastlin, razvrščanje ljudi ga prav gotovo nima. Družba je namreč mozaik različnih občestev, skupin ljudi, ki morajo imeti enake pravice in enak dostop do kapitala, ker je tak imperativ.
Enkrat za vselej bi zato morali prenehati z razvrščanjem ljudi in ugotavljanjem, kdo je naprednejši, inteligentnejši, sposobnejši in tako dalje. Zanimati bi nas morale le emancipatorične politike, ki nimajo nobene zveze s posebnimi potrebami, saj so zavezane univerzalnim potrebam čisto vsakega človeka.
Zanima nas torej natanko objektivnost družbenega življenja, ki ne more in ne sme biti raj za ene in beda za druge.
Slika: Domov (foto: Dušan Rutar)
