Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

petek, 07. april 2017

Inkluzija in kompleksnost

Da bi dobro in poglobljeno razumeli idejo inkluzije oziroma družbene pravičnosti, kar je veliko boljši izraz, si lahko pomagamo s teorijo, ki pojasnjuje delovanje kompleksnih sistemov. V njih namreč živimo, zato teorija ne more biti prepuščena matematikom, fizikom in kemikom. Družba je na primer kompleksen sistem, zato je dobro vedeti, kaj to pomeni.


Ljudje včasih rečejo, da ne morejo vplivati na sistem (družbo, kapitalizem), ker je prevelik. Radi bi vplivali, nekateri bi radi celo revolucijo, toda iz dneva v dan so bolj depresivni in nemočni, ker, kot rečeno, sistema ne moreš kar spremeniti. Potem tarnajo, da ni mogoče ničesar narediti, da jim je usojeno podrejati se sistemu, se mu prilagajati in nekako preživeti.

Tako razmišljanje pa ni le depresivno, temveč je tudi nekoristno, nepotrebno in neproduktivno. Zadeve namreč delujejo bistveno drugače in zaradi tega smo lahko optimisti.

Živimo namreč v kompleksnem sistemu, ki ima številne zelo zanimive značilnosti. Izpostavljam zgolj dve.

Prvič. Emergentnost ali pojavljanje novega. Odnosi med družbenimi agensi, med državljani, drugačni odnosi, novi odnosi, za katere se lahko odločijo, ker so svobodni, sprožijo učinke in vzorce vedenja oziroma delovanja, ki so sprva povsem nepredvidljivi. Noben posameznik jih ne more predvideti, to pa je gotovo optimistično, saj ne mislim na take ljudi, kot je bil Hitler. Ljudje, ki so odprti do novega, s svojim delovanjem in z odprtim vstopanjem v odnose z drugimi ljudmi sprožajo pozitivne učinke. Drugače je, ko ne govorimo o odprtosti kot odprtosti do odpiranja in odprtega.

Drugič. Učinek kaskad. Odnosi med ljudmi so nelinearni, kar pomeni, da celo zelo majhne začetne spremembe sprožijo velike spremembe v sistemu oziroma v njegovem delovanju. Ko dosežejo kritično maso ali to, kar imenujemo tipping points, so spremembe take, da jih ni več mogoče zadržati in vrniti delovanja sistema v začetno stanje.

Ko razumemo osnovne značilnosti delovanja kompleksnih sistemov in smo optimistični, imamo že na voljo vse potrebne vzvode za akcijo. Na primer v šolstvu, kjer delamo, ali na področju inkluzije otrok s posebnimi potrebami.

Ves svet se danes strinja, da imajo Škoti izvrsten šolski sistem. Tudi če kdo misli, da ni najboljši na svetu, je vreden posnemanja v tem, kar sledi.

Snyder je leta 2013 strnil razmišljanja o delovanju kompleksnih (edukacijskih) sistemov v nekaj točk in poudaril tole:

1. dobro je ustvarjati taka okolja, v katerih delujejo ljudje, da jih upravičeno imenujemo collaborative – to so, preprosto rečeno, okolja, v katerih ljudje med seboj sodelujejo, ne pa tekmujejo;

2. velike spremembe v delovanju sistema lahko dosežemo skupaj, in sicer tako, da se osredotočimo na nekaj ključnih idej (a few key nodes), potem pa vztrajno sodelujemo in jih aktualiziramo;

3. koristno je tudi spodbujati učitelje k skupnemu raziskovanju (collaborative research).

Iz zapisanega se naučimo nečesa izjemno zanimivega, privlačnega, vznemirljivega in zares optimističnega.

Izobraževanje v kompleksnem okolju, kar družba vsekakor je, ne more biti pripravljanje mladih ljudi na življenje v prihodnosti. Največkrat sicer mislimo, da je tako, pa vendar se motimo.

V kompleksnih sistemih se lahko pripravljamo le na – mogoče (possible) prihodnosti. Zveni skoraj nemogoče, vendar je vsaj vznemirljivo, kajti v resnici ne moremo natančno vedeti, katere možne prihodnosti se bodo aktualizirale oziroma uresničile. Kako se potem pripravljamo nanje?

Najprej skupaj, tako, da sodelujemo. Participacija je ključna beseda, ne inkluzija. Otroci s posebnimi potrebami se ne vključujejo v obstoječo družbo, temveč se pripravljajo na bodoče možne družbe. Skupaj z drugimi ljudmi. Taka je temeljna, jedrna, izhodiščna ideja. Tak je pravzaprav aksiom.

Ko razmišljamo o družbi, ko raziskujemo njeno delovanje, se nam porajajo nove ideje, odpirajo se nove možnosti za aktualiziranje idej, za ustvarjalnost, za širjenje ustvarjalnosti in skupno delitev njenih posledic oziroma učinkov. Težko bi kdo dokazal, da tako delovanje ni optimistično in afirmativno.


Slika: Učenje za kompleksni svet