Martin Luther King je ime človeka, ki ga pozna ves svet. Prav tako je vsakomur, ki je kdaj slišal zanj, jasno, da je pred svetovnim občinstvom zastopal in zagovarjal krščansko ljubezen v boju zoper sovraštvo. Manj pa jih je, ki poznajo njegovo radikalno kritiko kapitalizma in vojne, kot piše Brian Jones v prispevku z naslovom Martin Luther King's Revolution.
V dneh, ko se ljudje pripravljajo na praznovanje Jezusovega prihoda v Jeruzalem, se je dobro spomniti Kingovega razmišljanja o naravi ljubezni: dobra novica je namenjena vsem ljudem – kapitalistom in komunistom, otrokom in odraslim, temnopoltim in belopoltim, revolucionarjem in konservativcem (cit. po ibid.).
Ker je namenjena vsem ljudem, je prav, da se ji vsi odzovejo z ljubeznijo, kajti v njeni naravi sta širjenje in medsebojna delitev. Njihov odziv je zato lahko le medsebojno povezovanje, je lahko le solidarnost, je izraz egalitarnosti, je izraz premagovanja samega sebe, svojega egoizma, svoje nečimrnosti, svojega narcizma, kajti Jezus je rekel tudi tole: lahko je ljubiti svojega prijatelja, toda jaz vam pravim: naučite se ljubiti svoje sovražnike.
Lahko je torej govoriti o potrebi po inkluziji otrok s posebnimi potrebami v družbo, ker je to modno in splošno sprejeto, kar pomeni, da govorijo o tem skoraj vsi ljudje, toda čisto nekaj drugega je razmišljati o družbenem življenju iz njihovega družbenega zornega kota, ki ga je treba najprej poznati, seveda.
Potem se lahko vprašamo: jih je pravično siliti, da postanejo del nepravične družbe, ki ji narekujejo ritem življenja kapital in profitni interesi? Je prav, da nenehno poudarjajo, kako drugačni so, ker imajo posebne potrebe? Katere posebne potrebe pa sploh imajo?
Vsi ljudje imajo namreč temeljno potrebo po pravičnosti, po egalitarnosti, po spoštovanju in ohranjanju dostojanstva. Vsak človek ima univerzalno potrebo po ljubezni, po izražanju ljubezni do drugih ljudi in po sprejemanju njihove ljubezni. Nobene potrebe ni po poudarjanju posebnih potreb – našteto so najbolj posebne potrebe od vseh možnih potreb, ker so univerzalne, kar pomeni, da jutri ne bodo čisto nič drugačne.
Ko se ljudje končno obrnejo drug k drugemu, ko se odvrnejo od strojev in naprav, pametnih telefonov in ko odlepijo pogled z digitalnih zaslonov, se tudi družba preusmeri od stvari, dobrin in blaga k ljudem, k živim bitjem iz krvi in mesa. V taki družbi ni kapital pred ljudmi, temveč so na prvem mestu ljudje. Naprave niso pomembnejše kot ljudje, stroji in digitalni zasloni niso privlačnejši od njih. Profitni motivi končno niso več ključni razlog delovanja, druženja in medsebojnih odnosov, denar ni več čas.
Nemogoče je torej govoriti o ljubezni do sočloveka brez kritičnega odnosa do družbe, v kateri prevladujejo profitni interesi, v kateri ima elita v rokah skoraj ves kapital, vsem drugim pa pripadajo drobtinice.
Med vrednote elite prav gotovo ne sodi ljubezen, o kateri je pridigal Jezus, ne sodi spoštovanje vsakega drugega človeka in ne sodi resnicoljubnost. Sem ne spada razmišljanje, da se je treba boriti za tak način družbenega življenja, v katerem ne bo beračev, revežev in ranljivih družbenih skupin, ki bi potrebovale inkluzijo.
Ne spada, bi pa moralo spadati, zato se je Jezus družil natanko z ranljivimi družbenimi skupinami, za elito pa ni maral. Ni se družil z njimi, ker bi ga druženje zabavalo, temveč se je družil, ker je verjel v svoje besede, in je to, o čemer je govoril, tudi živel.
Lahko je torej barvati pirhe in jesti šunko, nekaj drugega pa se je boriti za pravično in odprto družbo. Ali kot je rekel sveti Pavel: Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nepostavnost? Kakšno občestvo ima luč s temo? (2 Kor 6,14)
