Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 03. april 2017

Najtežje delo na svetu

Najtežje delo na tem svetu je: vedeti, kdaj je najbolje narediti nič – in potem narediti nič.

Naprej pa je deteritorializacija. Izraz ni običajen, kar pomeni, da ni redno v rabi. Pa vendar ga je treba uporabljati; morda prav zato, da bi prešel v redno rabo. Deleuze in Guattari, avtorja koncepta deteritorializacije, poudarjata v knjigi Shizofrenija in kapitalizem (Capitalisme et Schizophrénie, 1972), da ga vsekakor moramo razumeti, kajti deteritorializacija je pogoj inventivnosti, ustvarjalnosti, kreativnosti. Bržčas ni treba posebej poudarjati, kako pomembno je vse to za občestveno življenje v XXI. stoletju, ujeto v primežu neoliberalnih zahtev po kopičenju kapitala, profitabilnosti in medsebojni tekmovalnosti.


Deteritorializaciji torej sledi inventivnost. Tak je minimalni logični dispozitiv, ki pa še ne pomeni, da so zastopniki in branitelji neoliberalizma avantgarda.

Niso avantgarda, čeprav vse pogosteje govorijo o kreativnosti, ki prinaša nekaterim velike dobičke. Danes se zato zdi, da je lahko vse kreativno: kreativno vodenje, kreativni menedžment, kreativno bančništvo, kreativno upravljanje z gospodarstvi, kreativni kapitalizem.

Kapitalizem je zares kreativen, toda obenem je tudi izkoriščevalski, saj dobesedno temelji na izkoriščanju delavcev. Deteritorializacija je, prav nasprotno, kreativna, ni pa izkoriščevalska, saj je egalitarna; torej je drugačna.

Podobno bi moralo biti tudi življenje ranljivih družbenih skupin, med katere sodijo invalidi. Priznavajo jim, da so ranljivi, kar naj bi pomenilo, da jih je treba varovati, toda natančen pregled številk pokaže nekaj nenavadnega: najštevilčnejša ranljiva skupina ljudi sploh niso invalidi, temveč so – upokojenci. Ranljivi so tudi ljudje, ki so dnevno na antidepresivih. Šele proti koncu lestvice pridejo na vrsto invalidi, saj je treba upoštevati še vse ljudi, ki živijo na pragu revščine in onkraj njega.

In kaj pomeni, da bi morali biti kreativni, da bi bilo vsaj dobro, če bi postali taki?

Če bi bili kreativni, bi ustvarjali novo. Vključevali bi se v kapitalistični svet, ki je že kreativen, saj je tak po definiciji. Toda njegova kreativnost je posebna, kajti razlike med revnimi in bogatimi se kljub kreativnosti ne zmanjšujejo, temveč se povečujejo, kar pomeni, da kreativnost očitno ni v službi vseh ljudi. Morda je nemočna ali pa je v službi obstoječega. V enem in drugem primeru zasluži alternativo.

Da bi bila kreativnost v službi vseh ljudi, mora biti taka, da se razlikuje od obstoječe oziroma uveljavljene kreativnosti.

Inkluzija otrok s posebnimi potrebami zato ne more biti njihovo vključevanje v obstoječe kreativno družbeno življenje. Ne more biti niti prilagajanje takemu življenju in ne more biti dialog z njim. Lahko je le to, kar sem zapisal: deteritorializacija.

Razumem jo kot bistvo duhovne prenove, kot renesanso ali novo rojstvo. Z njo se pričenja duhovna prenova, pričenja se nov način razmišljanja, odpirajo se nove priložnosti za drugačne načine skupnega življenja, ki temeljijo na empatiji, sočutju in solidarnosti.

Duhovna prenova ni new age. Ni nov življenjski slog, ki se ga loti posameznik, potem ko sliši, kako dobro je meditirati, skrbeti zase in zdravo živeti. Daleč od tega.

Zajema občestvo, zajema vse ljudi. Saj tudi Jezusova smrt na križu ni pomembna le za tega ali onega vernika. Pomembna je za vse ljudi in za čisto vsakega posameznika. Naslednjič bom zato natančneje spregovoril o empatiji in njeni naravi.

Tako kot je za vsakega človeka pomembna ideja, ki jo je tako vneto zagovarjal vse življenje Hayek: v kapitalizmu bo imel vsak človek maksimalne možnost za uresničevanje svojih potencialov. Tako je govoril in razlagal.

V resnici se prepad med revnimi in bogatimi povečuje iz dneva v dan, kar pomeni, da je Hayek nekaj spregledal.

Razlika med Hayekom in Deleuzom oziroma Guattarijem je očitna. Izvrstno jo ponazarja antični koncept, pod katerega je podpisan Aristotel, ki razmišlja v Nikomahovi etiki o eupraxía.

Kaj je eupraxía?

Eupraxía ne pomeni prakse Evropske unije, pomeni pa dobro prakso, za katero je značilno kontemplativno življenje ali theoría ter praktično življenje ali teoretska prâxis.

Po domače: dobra praksa je vsaka tista praksa, ki aktualizira princip egalitarnosti oziroma enakosti vseh ljudi v družbenem življenju.


Slika: Rojevanje novega (foto: Dušan Rutar)