Dr. Dušan Rutar
Bil sem na predavanju Terryja Eagletona. Govoril je o različnih temah, zlasti o upanju in realizmu, o človekovi potrebi po iskanju in razumevanju resnice življenja, ki ga živi, o etičnosti človekovega odnosa do resnice in o potrebi po njej. Njegovo sicer sorazmerno kratko predavanje je imelo zelo jasno sporočilo, ki ga lahko razumem v luči razprav o naravi družbene pravičnosti v poznem kapitalizmu. Sam bom imel naslednji torek v Korobaču predavanje o sodobnih teorijah pravičnosti. Med drugim bom govoril tudi o upanju in realizmu v času, v katerem živimo. Zanimivo naključje. Ali pa tudi ne. Za potrebe predavanja sem prebral še tole knjigo: Adonis Frangeskou. Levinas, Kant and the Problematic of Temporality (Palgrave Macmillan, 2017). Mimogrede: ogledal sem si film z naslovom Novitiate (Margaret Betts, 2017). Na predavanju bom najprej spregovoril o Sokratovi obtožbi in obsodbi, potem o nekaterih problemskih razsežnostih teorije pravičnosti pri Rawlsu, Nozicku in Nussbaumovi, na koncu pa bom analiziral nekatere koncepte, ki jih razvija Rancière. Kot vemo, Sokrata obtožijo treh velikih zločinov: da ne verjame v bogove, v katere naj bi verjeli vsi prebivalci Aten; da ponuja ljudem nova verjetja; da kvari mladino.
Že na pogled je jasno, kako absurdne in nepravične so obtožbe, pa mora kljub temu umreti. Absurdno je namreč nekomu očitati, da ni vraževeren. Brez ponudb novega načina razmišljanja o svetu ni napredka, mladino pa Sokrat kvari na najboljši možni način, saj jo uči samostojno misliti.
Obsodbo, ki je enako nepravična, pa celo sprejme. Zakaj to stori?
To stori zaradi razlogov, ki jih ima. Povzemam jih takole: ve, da ni storil ničesar zločinskega ter da bo resnica o njegovem delovanju pozitivno vplivala na ljudi še dolgo po njegovi smrti in da nihče ne more storiti ničesar, da se to ne bi zgodilo; da je pomirjen, ker je dovolj star, da odide in da nekaj nadaljnjih let ne bi ničesar bistvenega prispevalo k njegovemu desetletja dolgemu delovanju; da je že zdavnaj dokazal vsem, ki so hoteli poslušati, da je vztrajanje pri iskanju resnice najboljše, kar lahko naredi človeško bitje na tem svetu.
Poleg tega je tudi oče treh sinov. Kakšna je njegova dediščina, česa naj bi se otroci naučili od svojega očeta?
Začetni odgovor sledi iz zgornjega zapisa o argumentih, ki jih ima oče za sprejem sicer nepravične obsodbe. Če se bodo sinovi naučili, da ima oče prav, če bodo zares dojeli njegovo držo do lastnih krvnikov, jim bo obenem jasno, da ni mogel ravnati drugače, da je ves čas vedel, kakšna je njegova usoda, da ga torej obtožba in kasnejša obsodba nista presenetili.
Danes so sinovi, pa tudi hčere, seveda, vse bolj podrejeni zahtevam neoliberalnega življenja, ki so dobesedno povsod. To so zahteve, da se vsak posameznik znajde na trgu, da je njegovo življenje odvisno od proizvodnje in kroženja dobrin oziroma blaga, da je njegov razum posredovan z norostjo ekonomskega razuma.
Sokrat je, prav nasprotno, vedno znova ugotavljal, da je na trgih veliko dobrin, ki jih ravno ne potrebuje. Živel je skromno, v skromnosti je tudi vzgajal sinove.
Njegova dediščina pa ni bila le skromnost, bila je tudi modrost. Ta je zavezana resnici, resnica pa ni ne optimistična ne pesimistična, kot je poudaril Eagleton na predavanju, saj je zavezana etičnosti in realizmu.
Kaj naj bi torej starejša generacija prenašala na mlajšo? Ljubezen do resnice, pa naj stane, kolikor hoče.
