Dr. Dušan Rutar
O odprti družbi lahko razmišljamo na najrazličnejše načine. Pravzaprav celo moramo, ker to terja sam izraz odprta družba; lahko pa tudi rečemo, da nam je zaprta družba čisto všeč in da ne želimo nobene spremembe v luči odprtosti. Ljubezen do različnosti je zato onkraj spontane in popularne všečnosti, kajti odprtost ni nekaj, kar navadno sprejemamo z obema rokama, ker smo preveč ujeti v družbene, strukturne in institucionalne hierarhije, ideološke prakse, organizirano vraževerje in lastno egocentričnost. Odprtost je onkraj vsega tega. Izvrstni prikaz zapisanega bo skorajšnje dogajanje v Londonu, ki se bo začelo aprila letos in bo trajalo dva meseca; zares bo vznemirljivo. Kaj se bo torej dogajalo? Na sporedu bodo prikazi, vzeti iz arhiva. Ljudje bodo imeli priložnost videti televizijske oddaje, ki so nastale pred desetletji. Britanska televizija je namreč takrat skrbela, da so imeli gledalci na voljo nekaj, kar je danes za marsikoga zgolj šok in nepotrebno vznemirjanje ljudi, domnevno željnih zabave, novoreka in več istega. Za potrebe tega zapisa želim prav zato poudariti, kar je v jedru omenjenih oddaj, temeljno idejo, s katero se bodo sodobni gledalci srečevali iz dneva v dan v naslednjih dveh mesecih.
Sodobni gledalci bodisi ne vedo ali pa so pozabili, če so kdaj vedeli, da so oddaje, o katerih govorim, nastale zaradi zelo preprostega prepričanja, da imajo javni mediji posebno dolžnost do odjemalcev, če lahko tako rečem. O kakšni dolžnosti govorim?
Govorim o dolžnosti, ki je neposredno razvidna že iz naslovov sklopov oddaj, ki jih bomo lahko vnovič spremljali: radikalna psihiatrija; kulturne študije vdrejo na TV; revolucija v revoluciji. Na sporedu bodo torej oddaje, v katerih bomo videli, kaj so takrat, po maju '68, razmišljali avtorji in teoretiki, kakršni so bili: akademik Richard Hoggart; sociolog in politični aktivist Stuart Hall: psihiater R. D. Laing; umetnostni kritik John Berger; literarni kritik in aktivist Edward Said.
Čemu torej vnovični ogledi oddaj, o katerih teče beseda, ali ni maj '68 že odšel na smetišče zgodovine?
Da bi se spomnili, kar smo v glavnem pozabili, kot rečeno. Oddaje, ki jih bomo gledali, so naredili, ne da bi se spraševali, ali je prav, da intelektualci, teoretiki in politični aktivisti nastopajo na televiziji, češ da jih tako ali tako nihče ne bo razumel, temveč so nastale natanko zato, ker je bilo ustvarjalcem jasno, kako zelo potrebni so, kako dobro je, da nikoli niso daleč od televizijskih zaslonov, prek katerih dosežejo veliko število gledalcev in poslušalcev.
Na kratko: teoretska misel je nujna za odprto družbo in demokracijo. Mirno lahko rečemo, da je njeno preganjanje, češ da sodi na univerzo in v slonokoščene akademske stolpe, ker je preveč abstraktna, zanesljivo znamenje nedemokratičnega duha, ki preprosto ne mara za odprto družbo in ne more dojeti, zakaj je imel Hegel prav, ko je trdil, da je abstraktna šele vsakdanja misel, ne pa filozofska in teoretska.
Zakaj je taka? Ker se prehitro zadovolji s tem, kar je na površju, je premalo natančno premišljeno in ni poglobljeno, s tem, kar je všečno, privlačno in kognitivno nezahtevno. Vsakdanja misel je abstraktna natanko zato, ker je ne zanimajo detajli, ne zanima je, kako je misel sploh zgrajena, kako nastaja, kako se prenaša od enega do drugega človeka, kakšne učinke pri tem sproža, kako torej nastajajo medsebojni odnosi in kaj jih vzdržuje, da se ne spreminjajo niti tedaj, ko so dokazano zblojeni, destruktivni in so ljudem zgolj v škodo.
Vsakdanja misel je torej abstraktna, ker je premalo natančna in rigorozna.
In ni jasno, kako graditi odprto družbo, če je vedno znova na vrsti veliko površinskih mnenj, praznega in vedno enakega čveka, votlega vraževerja, klišejev in stereotipov, novoreka, ideološkega govorjenja, ki ne pojasni ničesar, ker nima dovolj pojasnjevalne moči, napihnjene zabave, rutinskih pustolovščin in stoječega pripovedovanja šal.
