Dr. Dušan Rutar
Naslednji mesec odpotujem v Amsterdam, nato pa v Nijmegen, kjer deluje eden najboljših inštitutov za raziskovanje možganov, kognicije in vedenja – imenuje se Donders. Pred časom sem bil tudi v Edinburgu, kjer živi in predava na tamkajšnji univerzi Andy Clark, eden najbolj znanih in cenjenih strokovnjakov za filozofijo kognitivne znanosti na svetu. Skupni imenovalec mojih obiskov: filozofija, kognitivna znanost in nevroznanost. In kakšno zvezo ima vse to z inkluzijo otrok s posebnimi potrebami? Vsakršno. Naj izpostavim ključni koncept, s katerim se zelo veliko ukvarja prav Andy Clark. Imenuje se extended mind – tudi extended cognition. Kaj je to? Andy Clark je prepričan, da se um (mind) razteza daleč zunaj posamezne glave oziroma možganov človeka. Torej je razširjen (extended), in ne tiči v možganih, ni zaprt v lobanji. To pa že pomeni, da je njegovo delovanje neposredno prepleteno in povezano tudi z napravami, ki jih ljudje uporabljamo, ko razmišljamo ali delamo karkoli drugega. Andy Clark zato zavrača idejo, da je človek vase sklenjena celota, nekako neodvisna od okolja tam zunaj.
V resnici je prav nasprotno: človek je vselej že del okolja, v katerega se razteza. In v tem je zares nekaj pomembnega ne le za ljudi s posebnimi potrebami, kot jih imenujejo, temveč za slehernega človeka.
Ljudje smo namreč zmožni vključiti orodja, naprave, stroje in podobno v svoj način razmišljanja, kar pomeni, da nam omogočajo nove oblike razmišljanja in posledično delovanje, ne le kognitivno, ki sicer sploh ne bi bilo mogoče.
Možgani torej dobesedno potrebujejo zunanje naprave, računalnike in druga orodja kot dodatke, suplemente, kot nekaj, kar jih dopolnjuje, razvija, krepi. Ljudje smo zato kiborgi, pravi Andy Clark, in to je super. V človekovi naravi je, da postane kiborg, da uporablja orodja, naprave, stroje in druge suplemente; ni v njegovi naravi, da se večno gol potika po savanah in skuša preživeti v slogu nekakšnega neomadeževanega naravnega življenja. Telos človeških eksistenc sega daleč, zelo daleč onkraj tega. In možgani imajo pri tem ključno vlogo.
Vsak človek zato potrebuje zunanji svet, da sploh lahko uporablja svoje možgane, in čisto vseeno je, kaj v njem mu pomaga razvijati možgane in um, zato ne bi smeli prehitro obsojati naprav, strojev, robotov, umetne inteligence in vsega drugega.
Sklep je tako na dlani: super je, da imamo na voljo naprave, s katerimi dobesedno podaljšujemo svojo identiteto in se ta razteza v okolje na za nas koristne načine.
Torej bi morali še enkrat premisliti, ali je res treba vedno znova vleči otroke od računalnikov in pametnih naprav, računalniških iger in zaslonov. Inteligentna vzgoja danes je namreč tista, ki prav narekuje vzgojiteljem, staršem in drugim ljudem razumevanje tega, kar imenujemo extended mind. Kar pomeni: naprave, ki nam pomagajo h kompleksnejšemu razmišljanju in delovanju, so več kot dobrodošle. Torej si prav želim čim več pametnih naprav okoli sebe, da jih lahko uporabljam.
Človek namreč ni zgolj osebnost, ločena od drugih osebnosti, temveč je predvsem socialna žival in kiborg, obdan z napravami, ki jih nenehno izpopolnjuje, te pa pomagajo njegovim možganov k drugačnemu, novemu in celo nepredvidljivemu razmišljanju oziroma delovanju.
V orisani luči je dokončno jasno, da pripomočki, naprave in vse drugo, kar uporabljajo hendikepirani ljudje, niso nekaj posebnega, ampak so natanko to, kar omogoča, da si katerikoli ljudje prilagajajo okolje, ne pa, da se zgolj prilagajajo okolju. Človek kiborg je namreč vsakdo, vsakdo je človek kiborg in zgolj zahvalimo se lahko znanosti, da znamo izdelovati vse boljše naprave, orodja in pripomočke za extended mind oziroma extended cognition.
