Dr. Dušan Rutar
Povejte ljudem resnico nekega dogodka, pa vas ne bo nihče niti opazil – še naprej bo gledal v zaslon pametne naprave. Recite jim, kar je v naslovu tega zapisa, in nenadoma bodo vsi hoteli izvedeti pikantne podrobnosti. Prvi vtis slehernika o vsakdanjem življenju je močan: živimo v družbi izobilja. To velja tudi, če živite v slumu ali faveli, saj opazujete druge ljudi, ki se kopajo v izobilju. Kaj storite s takim vtisom? Ničesar, saj nimate dostopa do kapitala, ki vam omogoča, da sploh kaj storite. Kritična misel nam zato pove nekaj drugega: demokracija izobilja ni isto kot emancipacija ljudi. Sodobna teoretska in filozofska misel nam pomagata do vpogleda v naravo vsakdanje izkušnje, zaradi katere je odprta družba zgolj navidezna, izključevanje pa je veliko. Zadeva je še veliko slabša.
Mediji pogosto niti ne prikrivajo več dejstva, da so tako imenovane izmišljene novice (fake news) dobro tržno blago, saj raziskave potrjujejo, da so za uporabnike neprimerno privlačnejše kot novice o resnici. Govorimo o postresnici (post-truth).
V knjigi Post-Truth: How Bullshit Conquered the World (Biteback Publishing, 2017) britanski novinar James Ball razgrinja mizerijo postresnice in dokazuje, da je celo večja in pomembnejša od fake news. Analizira infrastrukturo, zlasti medmrežno, ki kot rak počasi potiska resnico na stran in izničuje njeno vrednost oziroma njen pomen za ljudi.
Kar imenuje bullshit, veliko prej kot resnica pritegne pozornost ljudi. Zakaj je to pomembno? Zaradi denarja. Z bullshitom so zato nekateri ljudje že bajno obogateli in se povzpeli zelo visoko po družbenih lestvicah. Zadeva namreč deluje kot švicarska ura. Med ljudi lahko pošljete toliko bullshita, kolikor hočete. Ne gre za to, da bi vam verjeli, saj to nikogar ne zanima, še manj gre za resnico ali laž, pomembno je namreč le to, da pritegnete za kratek čas pozornost. To povsem zadošča. Računica je preprosta: če na vaš bullshit klikne samo sto tisoč ljudi, vsak klik pa prinese en sam cent, lahko obogatite v nekaj tednih.
Izmišljene šokantne in opolzke izjave so zato na dnevnem redu. Ljudje lahko dobesedno izbirajo med njimi in se vedejo po načelu katera je tvoja priljubljena resnica. Ni pomembno, kot rečeno, ali je objektivno resnična ali ne, pomembno je le, da dogaja.
Pomembno je tudi, da skušate postati blagovna znamka. Potem ste pripravljeni reči karkoli, da bi jo zaščitili in širili njeno ime med uporabniki. Postanete uporabna stvar med uporabnimi stvarmi. Za kratek čas, kajpak, saj lahko verjamete, da vas bo že do večera nekdo prehitel.
Ljudje seveda ne govorijo o bullshitu, ampak raje rečejo, da imajo pravico do mnenja. V resnici je danes svoboda izražanja mnenj čista fikcija, saj različne družbene skupine ljudi nimajo enakega dostopa do medijev, da bi mnenja tudi širili.
Prevladujoča mnenja zato niso izraz svobode, temveč so izraz prevladujočih interesov teh, ki imajo dostop do kapitala.
Ko to razumemo, se vse izide. Bullshit so namreč nelegitimna mnenja, ki jih vsak izobražen človek z gnusom zavrača. V imenu resnice je zato pomembna neodvisnost izobraževanja, ki pomaga ljudem, da se osvobajajo od mnenj – natanko v imenu resnice.
Tako imenovano svobodno izražanje mnenj bi zato morali omejevati. Svoboda namreč ni v tem, da rečeš karkoli, to vodi k izražanju bullshita, temveč je v omejevanju samega sebe. A nemara bi na tole stran kliknilo veliko več ljudi, če bi še sam začel v eter pošiljati bullshit.
