Dr. Dušan Rutar
Izključevanje ljudi skušajo pogosto razlagati s psihologijo posameznikov, zato rečejo, da je oseba izključena zaradi svojih osebnostnih značilnosti, potez, sposobnosti, telesnih posebnosti, idej, ki jih zastopa, genov, ki jih je podedovala; torej je krivda ali odgovornost za izključevanje povsem na njeni strani. Redkokdaj se zgodi, da poskušajo razumeti strukturne procese in mehanizme, občestvene značilnosti, kulturne ali celo civilizacijske mehanizme, zaradi katerih se dogaja izključevanje. Poseben primer zapisanega so dogodki, značilni predvsem za ZDA, ko ta ali oni posameznik postreli nekaj sotrpinov, potem pa ga razglasijo za duševno motenega. Duševno moteni posamezniki naj bi bili seveda posebneži z veliko problemi, nesposobni za njihovo reševanje. Podatki pa kažejo, da je v zadnjih petdesetih letih samo v ZDA umrlo milijon in pol ljudi, ki niso bili udeleženi v nobenem vojaškem ali njemu podobnem spopadu. Na kratko: bili so ustreljeni ali kako drugače ubiti. Število mrtvih je velikansko in podatka ne moremo pojasniti z idejo o nekaterih duševno motenih posameznikih. Italijanski teoretik in politični aktivist Franco 'Bifo' Berardi se zato loteva orisanega problema povsem drugače. Takole pravi v prispevku z naslovom Global civil war and the rotting of the white mind, ki je bil priobčen 16. marca letos: problem je globlji in se nanaša na družbeno subjektivnost (social subjectivity) ljudi. Torej se ne nanaša zgolj na posameznike.
Kako razumeti družbeno subjektivnost ljudi? Na primer takole.
V ZDA obstaja okoli 300 milijonov kosov orožja, raziskave pa kažejo tudi na povezave med lastništvom orožja in rasizmom, prevlado belopoltih ljudi, fanatizmom in tem, kar imenujejo Američani trumpizem (trumpism). Vse to daleč presega psihologijo posameznikov in njihovih duševnih motenj.
Ko analiziramo družbeno subjektivnost ljudi, vedno bolj spoznavamo, da različni ljudje ne živijo v istih simbolnih svetovih, temveč v različnih. To je osupljivo spoznanje, ki pomeni, da se ljudje vse bolj oddaljujejo drug od drugega v načinih, kako razlagajo svet okoli sebe, sebe v njem in to, kar imajo lahko med seboj. Spoznanje pa ne velja zgolj za ZDA, temveč za ves svet, za vse ljudi.
Ne smemo biti naivni in verjeti, da se tako različni ljudje lahko z dialogi in z medsebojnim komuniciranjem sporazumejo. Ne morejo se in se tudi ne bodo.
Preveč preprosto je reči, da so vsi ljudje približno enaki v svojih razmišljanjih v svetu in da obstajajo le nekateri nori posamezniki, ki izstopajo. Raziskave duševnega zdravja ljudi namreč dokazujejo onkraj vsakega razumnega dvoma, da je vse več ljudi, ki imajo težave in posegajo po antidepresivih, pomirjevalih in drugih molekulah, da se prebijajo iz dneva v dan. Nikakor ne govorimo o redkih posameznikih, ki niso dovolj opremljeni, da bi se učinkovito spopadali z bremeni vsakdanjega življenja in problemi, ki nujno nastajajo.
Skokovito narašča število depresivnih ljudi in starejših dementnih ljudi. Tudi v tem primeru ne govorimo o redkih posameznikih, saj govorimo o pomembnih odstotkih celotne populacije. Živčni zlomi, dodaja Berardi, napadi panike, depresivne izkušnje, upadanje kognitivnih sposobnosti, ki spremlja staranje, nikakor niso nepomembni detajli družbenega življenja in niso le redke značilnosti življenja tega ali onega posameznika.
Dodajmo vraževerje, konformizem, spontano zavračanje drugačnosti in populizme, pa smo že na robu vpogleda v družbeno življenje, v katerem so, kot poudarja Berardi, politična orodja razumnega vladanja okvarjena, saj je razum že pred časom zavojevala logika denarnih algoritmov, ki nima nikakršne zveze več z razumnim delovanjem.
Strinjam se tudi s sklepno mislijo Franca Berardija, s katero povzame razmišljanje o tem, kar sam imenuje sistemska psihoza (systemic psychosis): globalno širjenje demence predstavlja novo psihosfero planeta (psychosphere of the planet). Izključenih je zato veliko ljudi, ne le redki predstavniki ranljivih družbenih skupin, kot jih imenujejo in kot bi se radi potolažili.
