Dr. Dušan Rutar
Jackie Wang je študentka, raziskovalka, pesnica, performerka, bralka knjig in to, kar imenuje sama trauma monster. Je kandidatka za doktorski naziv na Harvard University ter avtorica zbirke esejev Carceral Capitalism (Semiotext(e), 2018), ki jo priporočam v branje vsakomur. Ključna ideja, zaradi katere je pomembna za tukajšnja razmišljanja o inkluziji in odprti družbi, je tale: obstajajo različni načini, kako ljudje niso doma, kjer je njihov dom (There are many ways of not being at home at home). Ideja ni določujoča le za življenje zapornikov, beguncev, migrantov in drugih ljudi, ki bežijo od doma ali pa tega sploh nimajo, ker jim ga je na primer porušila bomba, temveč tudi za vse ljudi, ki dom sicer imajo, vendar se v njem ne počutijo domače. Skoraj bi lahko rekel, da je beseda dom bistvena za vsako človeško bitje, zlasti v načinu, kako ustvarjati pogoje za tisto počutje, ki ga zelo dobro poznamo ali pa si vsaj želimo, da bi ga poznali, saj je evolucijsko pogojen in predstavlja sam temelj našega blagostanja. Dom, hiša ali stanovanje, je namreč lahko tudi kraj, kjer se človek počuti, kot sledi.
Človek ima včasih občutek, da izginja, da vse manj obstaja in da ga ljudje okrog njega ne sprejemajo, ne potrjujejo, ne spodbujajo v njegovih prizadevanjih, da bi živel, kot želi sam. Sprejemanje drugega človeka sicer ni zelo enostavno, je pa možno. Vsak človek ga prepoznava kot nekaj dobrega, zato je orisana izkušnja toliko grozljivejša.
Prav tako nastaja doma včasih ozračje, v katerem prevladuje tesnobno pričakovanje, ki načenja temelje človekove eksistence v obliki občutkov varnosti.
Če ima v prvem primeru človek občutek, da izginja in da vse manj obstaja, ima v drugem primeru občutek naraščajoče tesnobe in stresa, ker se lahko vedno znova zgodi kaj nepričakovanega, ostrega, napadalnega, zavračajočega, celo ponižujočega in uničujočega; dom je lahko varen, ni pa nujno.
Obstaja tudi možnost civilne smrti (social or civic death), ki pomeni, da človek sicer živi in ima lahko tudi dom, vendar obenem doživlja, da za druge ljudi sploh ne obstaja, kot bi bil mrtev.
Živimo v svetu, v katerem lahko nadzorujejo naša življenja, če hočejo, zbirajo podatke in izdelujejo psihološke profile o nas. Nič novega, to delajo vsak dan, mi pa se njihovega početja v glavnem niti ne zavedamo.
Algoritmi, ki jih pri tem uporabljajo, temeljijo na ideji o predvidljivosti človeškega vedenja in delovanja, ki je po eni strani razsežnost varnosti in dobrega počutja, po drugi strani pa vir hudih občutkov krivde, da se človek ne obnaša, kot je predvideno. In tam je vselej nekdo, ki ima kaznovalno in nadzorno nadjazovsko vlogo, kot bi nemara rekel Freud.
Razmišljanje o domu in varnosti, nadzorovanju in kaznovanju pa ima še eno razsežnost.
Ljudje se spontano vedejo do otrok, ki jih imajo za nedolžne, drugače kot do odraslih ljudi. Skrb za drugega človeka je močneje povezana s predstavami otrok in zlasti otrok s posebnimi potrebami, medtem ko je skrb za odraslega, če zopet ni nemočen, redka, še redkejše pa jo ljudje povezujejo s samo skrbjo za življenje v njegovih nepredvidljivih razsežnostih in nenapovedljivih oblikah.
Od odraslih ljudi se zato hitreje pričakuje, da so normalni in odgovorni, da se držijo na uzdi in da so aktivni kot vsi drugi.
Jackie Wang poudari še nekaj, s čimer se povsem strinjam: politika nedolžnosti in politika varnosti oziroma udobja sta povezani in krepita pasivnost ljudi. Ko postanejo ljudje aktivni na način onkraj predvidljivih normalnih oblik, se praviloma takoj sprožijo mehanizmi, zaradi katerih je ljubezen do drugačnosti v trenutku zgolj fraza, puhlica, kliše ali modni okrasek.
Človek ima zato nenadoma občutek, da je z njim nekaj narobe, občutek, da nekomu nekaj dolguje, da je kriv in da se mora nenehno opravičevati.
Ni naključje, da postavlja avtorica, ki sem jo na kratko predstavil, dolg (debt) prav v središče sodobnega socialnega in družbenega življenja ljudi, v katerem vse bolj prevladuje kvantitativno upravljanje s tveganji in negotovostjo (quantitative management of risk and uncertainty).
