Dr. Dušan Rutar
Vraževerje je vsepovsod. Zastopniki organiziranega vraževerja so izjemno premožni, bogati in močni, zato so tudi vplivni. Dekalog, o katerem je naredil tako izjemno serijo desetih filmov poljski režiser Krzysztof Kieslowski, je mogoče razlagati tudi tako, da razlage podpirajo izključevanje drugačnosti. Empirično preprosto ni res, da je drugačnost vselej podprta, spoštovana in sprejeta. Taka so dejstva. Ne obstaja zgolj ljubezen do drugačnosti, obstaja tudi odpor do nje. Nekoč, leta 1980, je na Poljskem obstajalo družbeno gibanje Solidarnost. Poljska je imela takrat okoli 36 milijonov prebivalcev, od katerih jih je bilo v gibanje uradno vključenih deset milijonov. To si velja zapomniti, ko bo spet kdo rekel, da ljudje samo tekmujejo med seboj, da so egoisti, da vsakdo skrbi zgolj zase in da so politično pasivni. Saj zares so, a ne vselej. In ne vsi.
Mnogo let pozneje, leta 2018, je Tariq Ali, britansko-pakistanski pisatelj, novinar, zgodovinar, filmar, politični aktivist in javni intelektualec, objavil podcast z naslovom Women on Strike: The New Internationalism?, ki sem ga poslušal z velikim zanimanjem, kajti v današnjem svetu je morda bolj kakor v preteklosti potreben nov, svež, izviren razmislek o kolektivnem, skupnem, občestvenem delovanju zoper družbeno represijo, nadvlado, ideološke prakse, vraževerje in izkoriščanje, saj je očitno, da se krepijo sile, ki poganjajo v medsebojno spopadanje svetovne velesile, pa tudi sile, ki dnevno omejujejo oziroma krčijo delovanje ljudi na potrošništvo, trivialno preživetje, zabavo in politično pasivnost.
Ključna ideja prispevka je zato izjemno pomembna: pravica do izbire. Tariq Ali misli v tem primeru na pravico žensk do izbire, ali bodo imele otroke ali ne, ali jih bodo rodile ali ne. Leta 2016 je na Poljskem veliko žensk zelo jasno na javnih krajih povedalo, kaj si misli o tem, zato je komentar na mestu. Alijeva sogovornica je feministična aktivistka in filozofinja kulture Ewa Majewska. Sledi nekaj poudarkov.
Prvi poudarek je, da feministično gibanje, o katerem govori Ewa Majewska, ne zajema le žensk, kot bi kdo utegnil pomisliti, češ da je problem izbire samo njihov, temveč zajema vse ljudi, ki verjamejo, da ima vsak človek pravico do izbire. In ko govorim o izbiri, niti slučajno ne mislim na izbiranje med blagom, pod katerim se šibijo police v trgovinah, ki so povsod okoli nas.
Pravica od izbire pomeni pravico, da človek izbere držo, odnos do nečesa. Ne gre za izbiro objektov, predmetov, blaga. Izbira drže oziroma odnosa je po definiciji zavezana etiki. Ko govorimo o pravici do izbire, mislimo natanko na pravico, da se človek spusti v polje, v katerem se odloča o razliki med moralnim in nemoralnim, etičnim in neetičnim.
Drugi poudarek je tale. Če ljudem prepovedujete vedenja ali delovanje, je verjetno, da se bodo zanj vseeno odločili. Ewa Majewska poudarja, da opravijo Poljakinje po ocenah letno okoli 200 000 nelegalnih splavov. In ker nič ni zastonj, nekdo izjemno veliko zasluži z njimi. Tariq Ali take splave zato imenuje neoliberalni splavi.
Ne vem, če si je sploh mogoče predstavljati, kaj vse to pomeni. Zakaj ženske to naredijo? Ker se tako odločijo.
Tretji poudarek. Njihove odločitve so pomembne. Nisem zapisal, da so dobre, etične in nesporne, rekel pa sem, da je pomembno, kako se resnični ljudje odločajo v vsakdanjem življenju. Naj imajo za svoje odločitve dobre razloge ali jih pač nimajo – take so. In to je temelj, na katerem se lahko pogovarjamo o odločitvah. Zgolj prepovedovanje je kajpak povsem zgrešeno.
Zadnji poudarek. Ljudem ne morete prepovedati živeti na določene načine in ne morete jim zapovedovati, kako naj živijo. Vselej se odločijo sami, pa naj bodo njihove odločitve komu všeč ali ne. Moraliziranje ne pomaga, analiza pač. In pogovarjanje, seveda.
