Dr. Dušan Rutar
odšel je Stephen Hawking. Ko sem izvedel za njegov odhod, se mi je orosilo oko in tega nisem skrival; ne skrivam niti sedaj. Nikoli ga nisem srečal v živo, a saj takega srečanja nisem potreboval. Bolj kot drugi ljudje je iz dneva v dan dokazoval, da se srečujemo predvsem v duhu, v brezmejnem umu, v katerem smo popotniki skozi čas, ki ga ne razumemo čisto dobro in ga še dolgo časa ne bomo. Naše skromno razumevanje vesolja in vsega, kar je morda zunaj njega, je zares majhno, toda prav Stephen je pokazal, kako veliko lahko vemo in kako neverjetne zmogljivosti uma imamo na voljo, kar zlasti pomeni, da za razumevanje sveta ne potrebujemo vraževerja. Lahko jih izkoristimo, lahko pa jih tudi zanemarjamo. Ko so mu nekoč zdravniki napovedali dve leti življenja, se mu je gotovo sesul svet. Potem je živel naprej, z vztrajnostjo, ki je marsikdo kratko malo ne more izmeriti, ker se zdi brezmejna, kot je brezmejno vesolje, o katerem je vedel veliko več kot večina drugih ljudi.
Več kot pet desetletij pozneje je še vedno kazal pot in bil svetilnik ne le za matematike in fizike, temveč za vsakega človeka, ki se čudi nad brezmejnostjo nočnega neba in sluti njegove skrivnosti, za katere morda ne bomo vedeli nikoli.
Bil je znanstvenik in sam se je spraševal, kako je mogoče, da matematika tako natančno pojasnjuje dogajanja v vesolju. Je Bog matematik?
Nekoč je rekel, da ne potrebuje Boga, da bi pojasnil nastanek vesolja. Ko sem kot mladenič bral njegove knjige, nisem razumel prav dosti, toda način, kako so bile napisane, me je gnal, da sem se trudil z matematiko, da bi vendarle kaj doumel. Stephen je bil prizanesljiv do nas, ki ne znamo dovolj matematike, in za to sem mu hvaležen. Vem, da marsičesa o tem, kar je napisal, ne razumem in nikoli ne bom razumel, in pogosto sem si želel, da bi bil vsaj nekaj ur v njegovem umu, da bi dobil izkušnjo, kako razmišlja in o čem.
Naj za konec tega kratkega zapisa poudarim.
Živeli so ljudje, še živijo in bodo živeli, za katere človek težko dojame, kaj vse zmorejo, kaj prenesejo in kako nič se ne pritožujejo, čeprav jim je objektivno težko, so bolni, imajo probleme in jih telo ne uboga. Meni so za zgled in če obstaja kak smisel življenja, ga prepoznavam natanko v tem, da živijo ljudje, ki so boljši od mene, da bi še sam postal boljši – ne od njih, temveč od sebe. Stephen Hawking je obenem človek, ki je s svojim umom dobesedno segel v neskončnost, in če obstajajo tam zunaj druga super inteligentna bitja, ki vedo zanj ali bodo kdaj izvedela, se mu bodo globoko priklonila. Jaz se mu priklanjam na tem mestu.
