Dr. Dušan Rutar
Danes, 8. marca, je praznik. Mednarodni praznik. Posvečen je vsem ženskam, namenjen pa je tudi praznovanju enakopravnosti. Decembra 2017 je pri založbi Verso izšla knjiga, ki sodi k temu prazniku. Njen naslov je The Right to Have Rights, njeni avtorji pa so Stephanie DeGooyer, Alastair Hubt, Lida Maxwell in Samuel Moyn. Prebral sem jo in ob mednarodnem prazniku, posvečenem vsem ženskam, lahko rečem tole. Filozofinja Hannah Arendt je nekoč v knjigi Izvori totalitarizma zapisala: ko so zapustili domovino, so ostali brez doma in so postali brezdomci; ko so zapustili svojo državo, so ostali brez države in so postali osebe brez državljanstva; ko so ostali brez človekovih pravic, so postali izmeček zemlje. Razmišljanje filozofinje je radikalno oziroma korenito, kajti človek je več kot človeška žival le, ko je del občestva. In ko je del občestva, ima socialne, politične in druge pravice. A če ni njegov del, če je torej povsem izključen, mora še vedno imeti vsaj eno pravico, pa čeprav je izmeček zemlje.
Imeti mora pravico do pravic, pravico, da lahko pridobi pravice, da mu jih nekdo pripiše in prizna. Obstaja namreč tudi možnost, Hannah Arendt jo je izkusila na svoji koži, da človeškemu bitju nihče ne prizna statusa človeškega bitja, da torej nima absolutne nobene pravice do življenja. Te možnosti na žalost ne moremo povsem izključiti in reči, da se nikoli (več) ne bo uresničila.
In ker je ne moremo kar izključiti, se moramo vedno znova vračati k znamenitemu Kantovemu razumevanju etičnega imperativa, da je človek cilj sam po sebi, kar pomeni, da nima nihče pravice, da ga izkorišča ali uporablja kot sredstvo za doseganje kakega drugega cilja. Na tem je nekaj univerzalnega in predstavlja minimum, pod katerega se ne bi smeli nikoli spustiti.
Prepoznavanje univerzalnega minimuma človeškega dostojanstva v empiričnem svetu pomeni dolžnost vztrajanja, zaradi katere predstavljajo ljudje neodstranljivo oviro vsakemu poskusu, da bi ravnali z drugimi ljudmi na način, ki ne dosega zapisanega minimuma.
Kant je dobro vedel, da je ideja dobrega vezana na minimum, o katerem govorim. Pod njim je namreč zgolj čisto zlo. Tega se v celoti zavemo šele, ko se znajdemo v položaju pod tem minimumom, ko doživimo na svoji koži, da nam nihče ne priznava pravice, da bi imeli pravice.
V skrajnih primerih nehumanosti, na primer v času holokavsta, ki je izraz čistega zla, pride do izraza še nekaj, kar je v samem jedru tukajšnjega razmišljanja o inkluziji in odprti družbi.
Ljudje, ki postanejo, kar imenuje Hannah Arendt, izmeček zemlje, imajo pravico, da nekdo naredi izjemo in jim prizna pravico do pravic. Te so namreč uresničljive le znotraj občestev, kar pomeni, da mora biti človeško bitje del vsaj enega občestva. Če pa je povsem izključeno iz vsakega občestva, ima univerzalno pravico, da naredi nekdo izjemo in mu omogoči vključitev.
To pa še ni vse, kajti vsak človek ima vsaj še dve značilnosti, zaradi katerih je človeško bitje: zmožnost za razmišljanje in občutek za pravičnost. Zaradi enega in drugega ljudje končno pridejo do soglasne ugotovitve, da je daleč najbolje za vse, če ustvarijo občestvo, v katerem vladata egalitarnost in pravičnost.
Naj na koncu ob mednarodnem prazniku enakopravnosti vnovič zastavim vprašanje, ki ga je nekoč že zastavil znameniti ameriški psiholog Abraham Maslow: vprašanje namreč ni, zakaj so nekateri ljudje kreativni, vprašanje je, zakaj ne ustvarjajo in niso inovativni vsi ljudje. Ne bi smeli biti osupli nad kreativnostjo nekaterih, kot da je čudež, če človek ustvari nekaj novega, pa vendar v vsakdanjem življenju še dolgo ne bo veljalo, da ima vsak človek možnosti in priložnosti za ustvarjalno delo.
