Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

torek, 06. marec 2018

Samo boljši

Dr. Dušan Rutar
Ameriški filozof in zgodovinar Arthur Oncken Lovejoy je nekoč zapisal, da pomeni resno raziskovanje zgodovine iskanje poti, kako presegati meje sedanjosti. Njegova izjava se mi zdi koristna in produktivna, zato bi jo rad še komentiral. Zlasti zato, ker terja določeno mero samopreseganja. Človek, ki želi segati onkraj meja sedanjosti, mora namreč zagotovo presegati tudi samega sebe, saj je vselej omejen s sedanjostjo, v kateri živi. Ni mogoče presegati sedanjosti, če človek ne presega samega sebe in vice versa. In če je ne presega, je zgolj njen pasivni sestavni delček.Samopreseganje je tako zanimiv izziv za vsakega človeka, kajti nujno je povezano z vprašanjem, kakšen naj bi bil človek po samopreseganju; kaj naj bi torej presegel in kaj naj bi dosegel? Življenje v neoliberalnem kapitalizmu že samo po sebi ponuja odgovor: bil naj bi kot vsi drugi, le boljši.

Odgovor je paradoksen in vodi v slabo neskončnost. Če bi vsakdo razmišljal na opisani način in se trudil biti kot vsi drugi, ti pa se obenem trudijo biti boljši kot vsi drugi, torej tudi boljši kot on, ker je del teh drugih, bi bilo logično tole.

Vsak človek, ki bi se trudil na orisani način presegati samega sebe, bi bil obenem natanko tak, kakršen je (samega sebe presegajoč), in ne bi mogel biti boljši od drugih, saj bi vsak drugi želel biti boljši od vsakega drugega, kar pomeni, da bi bili vsi enaki v nenehnem samopreseganju in prizadevanju, da bi presegli drug drugega.

Recimo, da bi želel biti bogat kot drugi ljudje, le še bogatejši. Mogoče bi mi uspelo postati bogatejši od nekaterih, ne bi pa postal najbogatejši. S takim bogastvom bi se lahko zadovoljil ali pa tudi ne. Recimo, da bi se. Tu je zgodbe konec, saj bi me drugi kmalu prehiteli.

Če mi ne bi uspelo prehiteti nekaterih ljudi in ne bi postal bogatejši od vseh drugih, bi morda postal depresiven, ni pa nujno.

V resnici pa me zanima nekaj drugega.

Zakaj samopreseganje ne bi pomenilo, da se želim česa naučiti iz preteklosti in preseči samo logiko samopreseganja, ki prevladuje v sedanjosti, v kateri živim? To je šele zanimiv izziv.

Potem ne bi želel biti kot vsi drugi, le še boljši, temveč bi želel biti boljši od samega imperativa, da bi moral skušati biti tak kot drugi, le boljši. Tak izziv je moralne oziroma etične narave.

Zanimiv je etični imperativ, kot ga je razumel Kant. Nima oblike standarda, ki naj bi ga dosegel, obenem pa ni ujet v logiko slabe neskončnosti. Od mene terja, da jemljem drugega človeka kot cilj, ne pa kot sredstvo za doseganje drugih ciljev. To pomeni, da sploh ne tekmujem z njim, ampak se vedem do njega na odprt način, ki terja od njega enako vedenje do mene, saj je princip univerzalen, kar pomeni, da velja za vsakega človeka.

Mojo odprtost drugi človek kajpak lahko sprejme ali pa jo zavrne; zelo verjetna je zavrnitev. Živimo namreč v svetu, v katerem ekonomski razum vztrajno ponavlja, da so posamezniki sicer izjemno pomembni, obenem pa je vsakomur zelo jasno, da je celotno delovanje kapitalističnega ustroja tako, da je slednji vselej pomembnejši od posameznika, zato ljudje pogosto zavračajo odprtost, ki postavlja pod vprašaj samo logiko delovanja kapitalističnega ustroja. Kdaj jo bomo presegli?