Dr. Dušan Rutar
Družinsko življenje je v medijih najpogosteje prikazano kot življenje v varnem, sprejemajočem, spodbudnem, toplem in prijetnem okolju, v katerem člani družine sprejemajo drug drugega, se spodbujajo, so si v oporo, se veliko pogovarjajo in so celo srečni. Vsekakor bi lahko rekli, da je družinsko življenje srce v sicer bolj brezsrčnem, hladnem družbenem okolju, v katerem se mora vsakdo truditi, da tekmuje z drugimi, uspe preživeti in po možnosti nakopičiti čim več kapitala, če ima do njega dostop, kajpada. Celo starši zato večkrat rečejo svojim otrokom, da je življenje tam zunaj trdo, brezbrižno in celo brezsrčno ter da mora biti zato tudi vzgoja trda. Včasih mi preprosto rečejo, naj njihovega otroka primem bolj na kratko, da red mora biti, da življenje ni pravljica in da je treba trdo delati, če hočeš uspeti. Tako razmišljanje pa je že uvod v drugo zgodbo, ki jo lahko povemo o družinskem življenju. Ki ni samo toplo, varno in vse drugo, saj to ve vsakdo tudi brez klišejev, puhlic in žargona, ampak je še nekaj drugega. Družinski člani morajo najprej opraviti veliko neplačanega dela. Velja zlasti za starše in pogosto predvsem za matere, od katerih se pričakuje vzgoja otrok.
Pričakuje se afektivna, čustvena toplina, obenem pa še nekaj drugega, kot rečeno.
Družina je namreč tudi kraj discipliniranja in izključevanja. Sliši se grozno, ampak taka je realnost; saj smo rekli, da red mora biti. V družinah se morajo otroci navaditi na življenje v kapitalizmu, ki je povsod okoli njih. To pomeni, da se morajo navaditi na tekmovalnost, agresivnost, boj za preživetje, brezbrižnost in vse drugo, kar vse skupaj tvori red, ki mora biti. Družinske vrednote, kot jih imenujejo, so zato obenem tudi vrednote samega kapitalizma. Z njimi ne morete reševati kapitalizma, da bi imel čim bolj prijazen obraz, saj še družinskega življenja ne morete, kajti če se mladi ne bodo prilagodili življenju v kapitalizmu in skrbeli za red, ki mora biti, bodo zagotovo imeli težave.
Družinsko življenje je v kapitalizmu vse manj otok varnosti, topline in sočutja sredi viharnega družbenega oceana, temveč je natanko kraj prekarnosti.
Družina mora namreč skrbeti za oblikovanje in obnavljanje delovne sile, ki jo že sedaj čaka prekarnost, te pa bo še veliko več. Otroci morajo zrasti v delavce, v ljudi, ki delajo in skrbijo sami zase, da lahko še bolj in več delajo, da so produktivni in učinkoviti, podjetni in podjetniški; enako kajpak velja za njihove starše. Dnevno preživetje je imperativ, ki ni v nobeni neposredni zvezi z zadovoljstvom ali celo s srečo posameznikov. Družinske vrednote morajo zato biti konservativne in celo reakcionarne, kajti vsako upiranje te lahko drago stane celo tedaj, ko je razumno in upravičeno.
Družbene nepravičnosti in neenakosti namreč niso majhne, toda kljub temu ni dovolj prostora in časa za razvijanje intelektualnih orodij za dobro in natančno razumevanje realnosti v njeni objektivni urejenosti. Dnevno preživetje in prilagajanje zahtevam trga je kajpak pomembnejše, zato so pritiski staršev na otroke veliki.
In ko govorimo o pritiskih, je dobro pomisliti, koliko časa jih lahko človek prenaša. Po definiciji ne dolgo, zato je tamle zunaj tudi veliko stresa, bolezni, depresije, samomorov, odvisnosti od drog in vsega drugega, kar nas opominja, kako noro je lahko družinsko življenje, za katerega bi vedno znova radi rekli, da je zgolj varno, toplo, spodbudno in sprejemajoče. Psihologi, terapevti in dušebrižniki kajpak rešujejo, kar je rešiti mogoče, toda s terapijami ne morete spreminjati družbenega življenja, saj še življenja posameznikov zelo težko.
