Dr. Dušan Rutar
Ne mislim zgolj na #Metoo; tudi na to, seveda, pa še na nekaj drugega, kot bo razvidno v nadaljevanju. Vsakdo danes ve, da živimo v kapitalizmu, kjer ima vse ceno. In prav tako je jasno, da je treba v življenju številne zadeve preprosto sprejeti, ker jih ni mogoče spreminjati. Toda enako razmišljanje nam pove, da je v vseh obdobjih človeštva vsak kralj, faraon, car ali kaj podobnega razmišljal, da se ljudje ne bi smeli upirati obstoječemu redu, zlasti pa ne božanski volji, ki naj bi jo vladar utelešal. Patetičnost takega razmišljanja je, vsaj upam, očitna. Upor je bil vselej potreben in vselej bo potreben, če želimo odprto družbo. Pred dvajsetimi leti sem nekaj let koordiniral podiplomski program Teorije in politike telesa. Razvijal sem konceptualni okvir za razmišljanja o razmerjih med posameznikovim telesom, družbo in naravo. Zanimala so me razmerja med posamezniki in tem, kar imenujemo družbeno telo (social body), kolektivnimi reprezentacijami naravnega in kulturnega, razmerja moči in nadzora nad posameznimi telesi, zanimali so me koncepti hendikepa in hendikepiranosti v družbah, v katerih se uveljavljajo novi in novi standardi normalnega in povprečnega, v kapitalizmu pa so vsi po vrsti podrejeni logiki kapitala, katere organski sestavni del je izkoriščanje ljudi. Programa ni več, še vedno pa obstajajo in se razvijajo koncepti o treh telesih, ki jih spremljam in se učim. #Metoo me zato zelo zanima.
Zastavljajo se mi številna vprašanja v povezavi s telesom, zlasti s telesom, ki ga imenujemo mindful body ali razmišljajoče telo. So res vsa telesa enakopravna? So ljudje, na primer ženske, starci ali invalidi, posamezniki z enakimi pravicami kot drugi, živijo po enakih pravilih ali številna pravila zanje preprosto ne veljajo? Imajo vsa telesa enako moč, družbeno in simbolno, ekonomsko in politično, ali ne? Kaj pravzaprav je the mindfulness of women's and men's bodies?
Tudi jaz se sprašujem, koliko še je otrok, ki jih ne zlorabljajo le starši in sorodniki, temveč tudi učitelji, vzgojitelji, duhovniki in športni trenerji. V literaturi zasledimo celo izraz rape culture, kultura posiljevanja. Koliko pokroviteljev in patronov je tamle zunaj, ki s tihim privoljenjem staršev leta zlorabljajo otroke, da bi postali vrhunski športniki, umetniki ali pa bi kako drugače uspeli? Na tekmovanjih vselej znova z neverjetno strastjo, ki včasih meji na delirij, navijajo, da bi kak športnik stopil na stopničke za zmagovalce, nikoli pa ne spregovorijo o stotinah športnikov, ki ostajajo zadaj in nikoli ne stopijo niti na prizorišče, kaj šele na kake stopničke. Obstaja prava obsedenost s stopničkami in medaljami in seveda z denarjem. Kakšno škodo tiho prenašajo vsi poraženci, za katere ne ve nihče razen njihovih staršev in bližnjih?
In kakšne zgodbe bi povedali ljudje, ki so že storili samomor ali pa depresivno prenašajo half-lived lives, imajo povsem uničene kariere, poškodovana telesa in globoko ranjene duše? Kako je z žrtvami, ki jih nihče ne pozna, saj so anonimne, skrite, neorganizirane in ne obstajajo?
Kako živijo napadalci, ki jih zlorabljajo? Kako zvečer zaspijo in kaj razmišljajo zjutraj, ko je pred njimi nov dan in nova priložnost za kako posilstvo, zlorabo, seksistični dovtip ali zgolj nedolžno stereotipno šalo?
Strinjam se tudi s tem, kar je pred dnevi v svojem blogu zapisala Kate Doyle Griffiths, kandidatka za doktorski naziv na CUNY Graduate Center: to gibanje [International Women’s Strike], ki so ga sprožile ženske, pomeni začetek čuječnosti (mindfulness) politik delavskega razreda.
