Dr. Dušan Rutar
Sodobna znanost in filozofija nam ponujata izjemno zanimive odgovore na vprašanja, kateri dejavniki prispevajo k blagostanju ljudi, h kakovosti njihovih vsakdanjih življenj, k uspehom. To niso abstraktni, nekoristni, prazni ali celo izmišljeni odgovori neuravnovešenega uma, temveč so, prav nasprotno, odgovori zelo uravnovešenega raziskovalnega in razmišljajočega uma. Sledi zelo konkretno nadaljevanje, kot bi nekoga peljal za roko. Številni delodajalci si zastavljajo vprašanja, kaj narediti, da bodo njihovi delavci še bolj učinkoviti, produktivni, nekateri razmišljajo tudi o tem, kaj storiti z okoljem, v katerem delajo, da bodo zadovoljni in srečni. Zadovoljni delavci, to zelo dobro vedo že iz lastne izkušnje, so najbolj učinkoviti in produktivni delavci. Torej je na prvem mestu vprašanje o zadovoljstvu in vprašanje, kaj ga pogojuje oziroma preprečuje ali zmanjšuje. In res. Najrazličnejši strokovnjaki, zlasti psihologi, že desetletja preučujejo dejavnike inteligence, osebnostne dejavnike in dejavnike učenja, da bi ugotovili, kateri ljudje so najbolj uspešni, učinkoviti in zadovoljni s svojim življenjem. Kaj so ugotovili?
Ugotovili so nekaj presenetljivega, nekaj, česar sploh niso pričakovali. Namesto jasnih korelacij ali celo vzročnih zvez med omenjenimi dejavniki, učinkovitostjo, produktivnostjo in zadovoljstvom, so odkrili, da ravno ne obstajajo preprosti enostranski recepti, nasveti, navodila in podobno, kaj storiti, ker so povezave med dejavniki izjemno majhne ali pa jih sploh ni.
Torej: najbolj inteligentni ljudje niso tudi najbolj srečni ali zadovoljni s seboj; najbolj učinkoviti delavci niso najbolj inteligentni; najbolj zadovoljni ljudje niso najbogatejši.
Ključno je namreč nekaj drugega. Vsak človek je lahko uspešen in produktiven in učinkovit in zadovoljen, če sam ustvari originalno vlogo v okolju, v katerem živi in dela, to vlogo pa drugi ljudje prepoznajo. To kajpak ne pomeni, da je čisto vsaka vloga že dovolj dobra, da bi bil sprejeta n potrjena, a saj ni tako težko razumeti, da mislim na originalne vloge, s katerimi človek prispeva k blagostanju in obče dobremu, ne k zlu, konformizmu ali povprečnosti.
V jedru uspeha in obče dobrega je namreč tole. Občutek, da človek pripada okolju, na primer delovnemu, kot nekaj originalnega, drugačnega in posebnega, občutek, da mu lahko nekaj ponudi oziroma doda. Najprej je kajpak ideja, dobra ideja, ki jo deli z drugimi ljudmi, ti pa mu prisluhnejo. Idejo nato skušajo skupaj uresničiti v praksi, s tem pa jo spreminjajo, da je bolj učinkovita in da so ljudje v njej zadovoljni.
Problem pa je, ker zopet ne obstaja enoznačni kriterij, kako prepoznati izvirno, originalno, dobro idejo. Včasih obstaja, a je ljudje preprosto ne prepoznajo in zato tudi ne uresničujejo; lahko jo celo prepoznajo, a je ne razumejo; lahko jo razumejo, a je vseeno ne marajo, zato jo zavrnejo. Tu nastane zanka.
Ljudje, ki so že zadovoljni s seboj, ki so notranje stabilni in odprti, nagnjeni h kreativnosti in nekonvencionalnosti, samozavestni in asertivni, imajo več možnosti, da prepoznajo dobro idejo, medtem ko jih imajo ljudje, ki so bolj nagnjeni k nevroticizmu, konvencionalnosti, zaprtosti in konformizmu, manj. Zadovoljni ljudje imajo torej več možnosti, da postanejo še bolj zadovoljni, medtem ko nezadovoljni ljudje ustvarjajo ozračje nezadovoljstva, v katerem so zato še bolj nezadovoljni oni sami in ljudje okrog njih.
Zadovoljni ljudje zato včasih okolje, v katerem je veliko nezadovoljstva, preprosto zapustijo in se iz njega izključijo, saj mu ne želijo pripadati, ker vedo, da tako ozračje ne koristi nikomur, številnim pa celo neposredno škodi.