Dr. Dušan Rutar
Pri založbi Verso je pravkar (februar 2018) izšla knjiga s preprostim naslovom Work: The Last 1000 Years. Njena avtorica je avstrijska zgodovinarka Andrea Komlosy. Dobre zgodovinske knjige vselej rad berem, ker razsvetljujejo preteklost in nam pomagajo premagovati napačne domneve, predpostavke, stereotipe, klišeje, mite, neumnosti in vse drugo. In ko govorimo o delu, o tem, kako so delali ljudje v zadnjem tisočletju, piše avtorica, se je dobro zavedati prepada med tem, kako so ljudje zares delali, in romantičnimi zgodbami o delu, ustvarjalnosti delavcev, skupni kreativnosti in podobnem. Vse to je zlasti pomembno za razumevanje delovanja tistih ljudi, ki so že skoraj po navadi izključeni, in njihovega resničnega družbenega položaja. Najprej je dobro razmejiti plačano in neplačano delo, ki ga je izjemno veliko, pa svobodno delo in delo pod prisilo, ki ga je prav tako ogromno. Potem se je dobro zavedati tega, na kar je bil pri svojem razumevanju dela pozoren Karl Marx: obstajajo bolj ali manj prikrite in očem nevidne oblike izkoriščanja in celo absurdnega izkoriščanja ljudi delavcev. Take oblike izkoriščanja so pogosto prezrte, ljudje jih ne prepoznavajo, zato se tudi ne ukvarjajo z njimi. Že sicer se ljudje pogosto raje ukvarjajo s tem, kar je pri roki, ne pa s tem, kar je res, in iščejo izgubljeni ključ, kjer je luč, ne pa tam, kjer so ga izgubili.
V tej perspektivi je zato dobro omeniti še eno knjigo, ki jo je spisal Michael Roberts, njen naslov pa je prav tako preprost: Marx 200.
Britanski marksistični raziskovalec v tej knjigi na izjemno prepričljiv in vsakemu človeku razumljiv način pokaže, kako so Marxove ekonomske analize v zadnjih dvesto letih, Marx je bil rojen natanko leta 1818, prispevale k razumevanju treh temeljnih koordinat naših vsakdanjih življenj.
Prvič. Zakonitosti kapitalističnega delovanja so take, da niti kapitalizem kot sistem niti ljudje kot njegovi subjekti ne morejo pobegniti, tako kot ne morejo uiti gravitaciji, ponavljajočim se depresijam, krizam in zlomom. Iz zgodovine dobro vemo, da je to res, saj se vse skupaj ponavlja s tako rekoč matematično natančnostjo.
Drugič. Zakonitosti povzročajo tudi tekmovalnost in rivalstvo med državami. Prav v tem obdobju spremljamo taka zaostrovanja med Rusijo in ZDA, med Kitajsko in ZDA, med številnimi drugimi državami. Taka zaostrovanja lahko mimogrede privedejo do vojn. Za to zopet pričuje zgodovina in jutri ne bo nič drugače.
Tretjič. Zakonitosti kapitalizma vodijo tudi k brezmejnemu izkoriščanju naravnih virov, ki prav v našem času grozi s katastrofalnimi podnebnimi spremembami, z onesnaženjem oceanom epskih razsežnosti ter drugimi oblikami uničenja planeta in vsega živega na njem.
Morda velja k zapisanemu dodati še nekaj, kar meji dobesedno na grotesko. Zakonitosti, ki jih raziskuje Marx, nam povedo, da kapitalistični svet ni večen in da ima končno eksistenco, kot poudarja Michael Roberts. Torej ga nekega dne ne bo več. Takrat se bo zagotovo vnovič zastavilo vprašanje, kako bodo ljudje živeli naprej.
In tu nastopi groteska. Ko vam danes govorijo, kako vse raste in kako je dobro, da je kapitalizem zopet v dobri kondiciji, vam ne povedo druge plati iste zgodbe.
Michael Roberts zato večkrat poudari nekaj zelo logičnega, nekaj objektivnega.
Res je, da danes raste BDP skoraj povsod po svetu, od rasti imajo koristi zlasti elite, res pa je še nekaj drugega. Res je to, kar imenuje Roberts a double whammy.
Angleška beseda whammy pomeni nadnaravno silo, ki prinaša nesrečo. Lahko pomeni tudi čarobni urok, v vsakem primeru pa pomeni nekaj, kar lahko paralizira ali celo povzroči smrt.
In kaj je double whammy prav ta trenutek?
Vse večje zadolževanje & mednarodna trgovinska vojna. Ključni podatek, ki vam ga ne bodo zaupali, pa je tale: korporativni dolgovi v ZDA, na Japonskem in v Evropi presegajo rast njihovega BDP-ja. Ali po domače: dolgovi rastejo hitreje kakor BDP. Veliko torej ustvarimo, toda kdo bo vrnil še večje dolgove?
