Dr. Dušan Rutar
Melinda Cooper je profesorica na Fakulteti za družbene in politične vede na University of Sydney. Pred kratkim, marca 2017, je izšla njena knjiga z naslovom Družinske vrednote: med neoliberalizmom in novim družbenim konservativizmom (Family Values: Between Neoliberalism and the New Social Conservatism, Zone Books – MIT). Njena osnovna ideja je zelo preprosta in dobro utemeljena: kapitalizem postavlja družinske vrednote v samo jedro svojega delovanja, zato ne smemo misliti, da so danes ogrožene. Če smo zelo pozorni, je res prav nasprotno. Iz določenega zornega kota je namreč jasno videti, da sodobno kapitalistično življenje ne podpira atomiziranega individualizma, kot pogosto mislimo, temveč se dogaja nekaj drugega. Res je, da smo zelo podrejeni etosu osebne odgovornosti, res je, da nenehno poslušamo, kako smo v zadnji instanci sami odgovorni za svoje življenje, uspehe in vse, kar se zgodi v njem, res je, da učence in dijake učitelji in vzgojitelji, skupaj s starši, seveda, vedno znova opominjajo, kako je vse odvisno od njih, da se morajo držati meja ter biti odgovorni, pridni in disciplinirani državljani. Drži torej, da ljudje spontano uporabljajo žargon o osebni odgovornosti, kot da je svet, res pa je tudi, tako nas uči zgodovina, da je bil liberalni etos v kapitalizmu vselej močno podrejen širšemu imperativu družinske odgovornosti in dolžnosti družinskih članov, da skrbijo za družinske in sorodstvene vezi, da je torej življenje na svobodnih trgih obenem tudi družbeno konservativno, kot poudarja avtorica knjige. Sodobni kapitalizem moramo zato razumeti na ustrezen način, da ne zaidemo. Tako zelo dobro vemo, saj to doživljamo na svoji koži, da neoliberalne politike zajemajo ostre reze v proračunske izdatke za socialo, zdravstvo, šolstvo in kulturo v imenu vitke države, obenem pa se dogaja tole; palica ima torej dva konca.
Zmanjševanje sredstev za blagostanje ljudi spremlja nenehno poudarjanje, da je v 21. stoletju natanko družina tisti kraj, kjer skrbijo ljudje za lastno blagostanje. Ne torej država blaginje, ki je seveda ni več, temveč družina.
Pomembna je družina, odločilna je družina, ne država. Povsem jasno je, da je treba krepiti družinske vezi, to pa delamo s poudarjanjem pomena družinskih vrednot. Kapitalistični trgi so tako svobodni, družina pa ima celo vrsto obveznosti in dolžnosti, da njeni člani stojijo drug ob drugem, si pomagajo, so solidarni, se zadolžujejo in negujejo družinske vrednote, sledeč strokovnjakom, ki jim pri tem svetujejo.
Kot rečeno, ima palica dva konca: svobodni neoliberalni trgi – družine in družinske vrednote.
Problem pa je, da trgi v resnici nikoli niso bili povsem svobodni in tudi danes niso, kar pomeni, da jih mora država nenehno reševati pred njihovo lastno svobodo, saj vedno znova nastajajo krize, družine pa pogosto zgolj razpadajo, saj so zahteve po produktivnosti in učinkovitosti ljudi vse večje, zadolženost ljudi pa tudi nenehno narašča.
V tej perspektivi na videz grobo vprašanje, ali je ameriški predsednik Trump fašist, ni povsem izvito iz trte. Najširši okvir sodobnega družbenega življenja je namreč tale.
Prvič. Politične strategije ne zagotavljajo stabilnega vladanja in veliko ljudi je prepričanih, da tega dejstva ni mogoče spremeniti. Drugič. Številni ljudje so prepričani, da je vladanje prepredeno s korupcijo, da je v vladah veliko povsem nekompetentnih in neodgovornih ljudi. Ni pomembno, ali se pri tem motijo ali ne, pomembno je, kaj verjamejo in zakaj.
Poudarjanje družinskih vrednot je v takem svetu zgolj groteska.
