Dr. Dušan Rutar
Včeraj sem imel predavanje v Korobaču, kjer se je začel ciklus predavanj z naslovom Egalitarne simbolizacije življenja s posebnimi potrebami. Spregovoril sem o nekaterih idejah iz sodobnih teorij pravičnosti (Rawls, Nozick, Nussbaum, Rancière). Večer je bil poseben. Morda je bil tak tudi zaradi prostora, v katerem se je vse skupaj zgodilo, saj se ne dogaja vsak dan, da se v gostilni lotevamo filozofije, in zaradi ozračja, ki je nastalo med nami, ki smo bili tam. Kaj se je zgodilo? Naj na vprašanje odgovorim s kratkim komentarjem nekega drugega predavanja; naj torej potegnem vzporednico in ustvarim analogijo. Francoski filozof Jacques Rancière v sijajnem predavanju z naslovom The Edge of Fiction (september 2017) pokaže, da vsakdanja resničnost, v kateri živimo, ni premalo racionalna, temveč je obremenjena s presežkom racionalnosti; priznam, da zveni zelo nenavadno. Racionalnost vsakdanjega življenja je zato mnogo bolj iracionalna ali nerazumna, kot smo pripravljeni priznati, oziroma kot se spontano zavedamo. Zgodbe, ki jih navadno pospravimo v škatlo z napisom zgolj pripovedke, so zato nekaj drugega, kot mislimo. Kaj to pomeni in v čem je presežek racionalnosti vsakdanjega življenja? Pripovedi predstavljajo zaradi dejstva, da smo ljudje simbolna bitja, različne možne realnosti, kar bi se lahko zgodilo. To torej niso neumnosti in norosti, temveč so razume pripovedi. Iz njih izvemo natanko to, kar sicer navadno spregledamo v vsakdanjem življenju, ki ga živimo bolj ali manj po enem samem scenariju, v katerega še verjamemo in smo prepričani, da je normalen, razumen in približno tak, kot ga živijo vsi drugi. Zaslepljeni smo za druge scenarije, druge zgodbe ali pripovedi, druge možnosti, ki jih odpirajo in nam jih ponujajo šele zgodbe, pa naj gre za filme, glasbo, druge umetniške izdelke, fikcijo oziroma fiction v angleškem jeziku. Natanko v tem je presežek racionalnosti.
Temeljno vprašanje je zato preprosto in sledi iz narave vsakdanjega življenja. Kaj pričakujemo od njega, kaj želimo, del katere zgodbe bi radi postali?
V zgodbah, o katerih govorim, so izključeni ljudje vključeni. To so zato egalitarne pripovedi, kako bi lahko živeli, kakšne možnosti še obstajajo, če bi ustvarili pogoje za njihovo uresničitev. Ljudje, ki so v empiričnem svetu izključeni, so namreč pogosto nevidni in za druge ljudi, ujete v hierarhična družbena razmerja, štejejo toliko kot nič.
V pripovedih je povsem drugače, ker temeljijo na občutku za pravičnost, ki ga ima vsak človek, in zmožnosti za razmišljanje, ki jo tudi ima vsak človek. Ljudje si zato pripovedujejo zgodbe, ker si želijo povedati, kako bi lahko potekalo življenje in kakšnega si v resnici želijo.
Zakaj si torej pripovedujejo zgodbe? Pripovedujejo si jih zlasti zaradi ohranjanja dostojanstva, ki je v vsakdanjem empiričnem svetu pogosto prezrto, omalovaževano ali neposredno napadeno. Pa tudi zato, ker se v zgodbah vselej zgodi nekaj, kar bi ljudje radi, da bi se zgodilo tudi v njihovih empiričnih življenjih.
Mislim na nove izkušnje časa in same eksistence, mislim na nove možnosti za to, kar imamo lahko ljudje med seboj. In nemogoče me je prepričati, da smo obsojeni na eno samo možnost, ki se nam ponuja iz dneva v dan in se zgolj ponavlja.
V taki perspektivi se namreč poleg presežka racionalnosti paradoksno dogaja tudi tole: pričakovano je, da se ljudem, ki se jim v vsakdanjem življenju ne dogaja nič, tudi v prihodnosti ne bo dogajalo nič.
