Dr. Dušan Rutar
Obstaja čas odhoda. Vsi vemo, da je res tako. Obstaja trenutek, ko je nečesa nepreklicno konec. Obstaja smrt, obstaja umiranje in obstaja konec, ko plamen ugasne, kot bi rekel slavni švedski režiser Ingmar Bergman. In sprva se bojimo. Nočemo, da bi bilo konec, hočemo nadaljevanje, hočemo, da je plamen še vedno tam in da meče svetlobo. A to so zgolj želje, ki se ne morejo uresničiti. Pride čas, ko je treba dozoreti, in pride čas, ko je treba oditi. V otrokom, a ne samo njim, izjemno naklonjenem filmu, ki razume otroško dušo, njegov naslov je I Kill Giants (Anders Walter, 2017), spremljamo dvanajstletno Barbaro Thorson (Madison Wolfe), ki se znajde na življenjskem razpotju. To ni fiktivno razpotje, saj se na podobnih križiščih znajde zelo veliko ljudi, kar je dodatno pomembno, čisto na koncu pa se tam znajde vsakdo. Razpotje je namreč tam zato, da se Barbara odloči med magičnim, fantazijskem življenjem, v katerem živijo pošasti in velikani, ter drugim življenjem, v katerega se sicer boji vstopiti.
Ljudje okoli nje je seveda ne razumejo, imajo jo za čudakinjo, norčujejo se iz nje, izključujejo jo iz družbe, prihaja do pretepov, učiteljem gre na živce, še šolska psihologinja ne najde poti do nje. Ob njej vztraja le Sophia (Sydney Wade), ki je njena vrstnica.
Umik v magični svet je za Barbaro nadaljevanje otroškega življenja v domišljijskih svetovih, kjer ni strahov in ni nevarnosti, obenem pa je zanjo edini način, da ustvarja smisel in daje pomen aktualnemu življenju. S pošastmi se spopada, pred njimi ščiti sebe in mesto, ubija jih, a vse to počne, ker je njeno aktualno, empirično življenje zares polno pošasti, ki ogrožajo njeno eksistenco – vsaj tako doživlja.
Resnično breme, ki ga nosi Barbara, so kajpak njeni strahovi. Domišljijske pošasti jih utelešajo, toda strahovi so resnični. Pravzaprav so preveč resnični, pretežki so, zato jih morajo upodobiti velikanska monstruozna bitja, ki se jih upravičeno boji vsak človek, ne le Barbara. In česa se zares boji?
Barbara ne upa pogledati umirajoče matere. Ne upa v njeno bližino, ne upa niti v njeno sobo, v kateri leži, zato beži. Toda nazadnje vendarle zbere pogum in vstopi vanjo. Mati jo še zadnjič objame.
To je film o odhajanju in izgubljanju. Je pripoved o odraščanju in sprejemanju, da je vsak od nas smrten, da bo nekega dne odšel. Vendar je tudi film o spoznanju, da prav zato ni treba, da se bojimo.
Barbaro čisto na koncu filma obišče velikan. Približa se njeni sobi, vendar se ustavi. Barbara se mu zahvali in mu pove, da je sedaj v redu. Potem doda: vsi bomo v redu.
Seveda. Vsi bomo v redu, le nekoga ali nečesa ne bo več. Nekaj bo drugače, kot je drugače, ko nekaj umre. Močni smo, reče Barbara, močnejši, kot si mislimo. In zopet ima prav. Velikan se počasi obrne in odide. Strahu ni več. Je le še mir.
