Dr. Dušan Rutar
Klasične pripovedi o preobrazbah ljudi, zlasti o tistih, ki zapustijo varni znani svet in se odpravijo v neznanega, divjega, nevarnega, prepovedanega, pa naj gre za divji prostor zunaj civiliziranega ali pa za notranji svet, ki ga pogosto označujejo z izrazom podzavest, so pomemben mejnik v življenju vsakega človeka, saj se prej ali slej znajde v položaju, v katerem lahko zbere dovolj poguma in se odloči za preobrazbo ali pa vsaj za potovanje v drugi svet, v katerem bi se lahko preobrazil, kajti ljudje smo na tem svetu živi le trenutek v primerjavi z večnostjo, ta trenutek pa nam je dovoljeno raziskovati na način, za katerega bi lahko rekel, da je samo jedro človekove narave in ključni cilj, vezan na dolžnosti, ki jih filozofi in drugi misleci že od nekdaj povezujejo z etičnostjo in zmožnostjo človeških bitij zanjo, kar zopet pomeni, da so preobrazbe tako rekoč nujne, saj se noben človek ne rodi kot zrela osebnost, zmožna za take oblike vedenja, ki jih terjajo etični principi ali maksime, kot jih je imenoval Immanuel Kant. S pravo slastjo sem se zato lotil ogleda filma, ki sem ga dolgo pričakoval: Annihilation (Alex Garland, 2018). Nisem bil razočaran. Pravzaprav sem bil resnično navdušen. Filmsko pripoved bi kajpak lahko uvrstili v red znanstvene fantastike, toda to niti ni pomembno. Pomembno je namreč tole.
Najprej spremljamo biologinjo Leno (Natalie Portman), ki predava študentom biologijo celice. Takoj spoznamo, da je njen mož Kane (Oscar Isaac) pred časom izginil na neki vojaški odpravi. Vsi smo prepričani, da je mrtev, ko se nenadoma pojavi, kot bi padel z neba. Lena se ga kajpak razveseli, toda že v naslednjem trenutku imamo občutek, da ni isti, da je v njem nekaj tujega in nam nerazumljivega. Od nekod se je vrnil ves spremenjen.
Sledi dramatično nadaljevanje, zaradi katerega potrebuje Kane zdravniško pomoč, toda vmes poseže vojska in oba z Leno se znajdeta na nenavadnem kraju, kjer se dogajajo zelo čudne zadeve.
Lena se odpravi skupaj z nekaj drugimi raziskovalkami na skrivnostni kraj, za katerega ne vemo, kaj natančno je. Omejuje ga shimmer, kar pomeni nekaj svetlečega, migotajočega, bleščečega. Skozi tako svetlečo pregrado, ki je kakor pajčolan ali zavesa, vstopijo v divjino, ki je na las podobna zemeljski, le da imamo ves čas občutek, da je tam še nekaj, zaradi česar je povsem drugačna od tega, na kar smo navajeni.
Najprej bi lahko pomislili, da imamo pred seboj nekakšno nezemeljsko vesoljko ladjo, nekakšen objekt, kakršnih smo videli že veliko v filmih, ki se posvečajo podobnim temam, toda zmotili bi se.
Mislili bi si namreč, da so v takem plovilu tudi nezemeljska bitja, ki nas hočejo zavojevati, uničiti ali pa prisiliti, da sami naredimo kakšno neumnost in poskrbimo za lastno uničenje. Toda tam ni nikogar. Naletimo na nekaj mutiranih rastlin in živali, to pa je tudi vse. Če je to vesoljsko plovilo, je zares čudno.
Morda pa sploh ni vesoljsko plovilo. Zares kmalu spoznamo, da je nekaj, česar ne moremo poimenovati. Vemo pa tudi, da se s tega kraja še noben človek doslej ni vrnil, če seveda za hip zanemarimo dejstvo, da se je vrnil spremenjeni Kane, ki pa je tako spremenjen, da sploh ne vemo, ali je res on.
Kaj se torej dogaja?
Znano nam je, da se polje, ki ga omejuje svetlikajoča pregrada, skozi katero je mogoče vstopiti in se tudi vrniti, počasi širi oziroma povečuje. Povečuje se torej polje, v katerem preprosto ne vemo, kako preživeti, ne vemo, kaj vse je v njem, ne vemo, kdo z njim upravlja, pravzaprav o njem ne vemo ničesar.
Vsekakor lahko rečemo, da je film potovanje v drugi svet. Lahko ga primerjamo s potovanji junakov v podzemni svet, v svet onkraj znanega sveta, v divjino, za katero vemo, da v njej prebivajo mitološka bitja, ki jih ne moremo niti razumeti niti premagati, kar pomeni, da bodo večno tam, mi pa bomo prav tako morali biti večno tu, v civilizaciji.
Zavedamo se torej, da določamo mejo med znanim in varnim svetom ter svetom onkraj njega, ki je po definiciji neznan in nevaren.
Obenem lahko razmišljamo o potovanju človeka v lastno notranjost, v drugi svet, v nezavedno, ki je po definiciji ne-zavedno, svet torej, ki se ga ne zavedamo. Sta oba tuja svetova primerljiva, sta zgolj različici istega?
Zastavlja se še eno vprašanje. Zakaj bi se človek odpravil na take neznane, nevarne in nerazumljive kraje, kaj bi rad, kakšna je njegova želja?
Prvi in skoraj spontani odgovor na vprašanje je takoj pri roki: na takem kraju se želiš znajti, ker te ne zanima več dolgčas vsakdanjega življenja, njegova predvidljivost in rutinskost, ker torej želiš odkriti nekaj novega in zares drugačnega, obenem pa verjameš, da te ni strah in da boš preživel.
Film nas zelo počasi in na prefinjen način vodi skozi nenavadni prostor in nam postreže z njegovo lepoto, tujostjo, oddaljenostjo in nenavadno mirnostjo, celo spokojnostjo, obenem pa ves čas čutimo navzočnost nečesa srhljivega, smrtonosnega in uničujočega, nečesa neimenljivega, neotipljivega, nevidnega in sploh odsotnega.
Na tak prostor pa želimo oditi tudi zaradi nečesa drugega. Ljudje smo namreč bitja, ki razlagamo svet, pripovedujemo zgodbe o njem, razmišljamo in si zastavljamo vprašanja, na katera želimo odgovore.
Domnevati smemo, da nenavadni filmski kraj ni nastal sam od sebe, da so ga torej ustvarila druga, nam povsem neznana bitja. Se želimo srečati z njimi?
Priložnost za srečanje je obenem priložnost za drugačno razlaganje sveta, tudi lastnega in znanega, obenem pa je tudi možnost, da se nikoli več ne vrnemo.
