Dr. Dušan Rutar
Propaganda pravi, da je za človeka dobro, če je sproščeno pripravljen na vse, kar sledi v življenju. Je res treba biti pripravljen na vse? Nekateri avtorji trdijo, da nas bo razvita umetna inteligenca najverjetneje uničila. Ali to pomeni, da potem ne bo več mogoče govoriti o odprti družbi, o inkluziji in ljudeh s posebnimi potrebami? Kaj se dogaja, da je mogoče trditi kaj takega? Na kaj bi morali biti tudi pripravljeni? Obstaja vrsta filmov, v katerih umetna inteligenca dejansko uničuje človeška bitja: Terminator (1984); obstajajo pa tudi filmi, kot je Matrica (1999), v katerem je umetna inteligenca nenavadno benevolentna oziroma širokogrudna do ljudi, ki jih sicer zasužnji, toda obenem zelo skrbi zanje in izpolnjuje njihove želje ter zadovoljuje njihove potrebe. Res pa je, da jih obenem tudi nadzoruje z agenti, da ne bi komu prišlo na misel, da bi se odklopil.
Kje je potemtakem problem? Problem je natanko v tem, da se mora umetna inteligenca odločati, kot se morajo odločati tudi ljudje. Odločanje pa je izjemno zahtevna naloga, kar ve vsakdo že iz lastne vsakdanje izkušnje. Možgani namreč delujejo tako, da postavljajo hipoteze o dogodkih in sploh o realnosti, jih nenehno preverjajo, toda obenem je tudi res, da imajo pogosto premalo ustreznih informacij in delajo neustrezne sklepe. Ljudje se zato velikokrat odločajo narobe, neracionalno, sklepajo prehitro in vlečejo neučinkovite poteze, ki jih včasih ponavljajo, čeprav so jim očitno v škodo.
Z umetno inteligenco je še veliko slabše. Niti približno se ne more primerjati s kompleksnostjo možganov ter njihovo zmožnostjo za vzporedno procesiranje in razmišljanje o naravi samega odločanja, kljub temu pa ji prepuščamo vse več odločitev in se zanašamo nanjo.
Kaj vse to pomeni? Naj navedem en sam primer.
Ali ste pripravljeni prepustiti umetni inteligenci odločanje, katerega delavca naj bi sprejel na delovno mesto delodajalec, če ima pred seboj belopoltega mladeniča, temnopolto lezbijko in osebo s posebnimi potrebami? Brez posebnega napora bi se odločil za prvo izbiro. Večina delodajalcev tudi.
Ali res mislite, da so v kapitalizmu delodajalci pripravljeni prebirati literaturo o inkluziji, pravici do pravic, solidarnosti z ljudmi s posebnimi potrebami, delati na sebi, odpravljati napake pri odločanju, potem pa se razumno odločati v luči velikih razsvetljenskih idej o solidarnosti, egalitarnosti, demokraciji in podobnem?
V kapitalizmu, v katerem mora vse nenehno hitro rasti, se preprosto ne odločaš tako. Odločaš se za tekmovalnost, profitabilnost, denar, moč, vpliv in podobno, če si seveda sploh na ustreznem kraju, ker dobro veš, da sicer ne boš dolgo v sedlu, ker so tamle zunaj v vrsti tekmeci, ki bodo z veseljem zasedli tvoje mesto. Tako se odločaš zato, ker si razumno bitje in veš, da drugače kratko malo ne gre ali pa imaš težave, ki pa jih prav zaradi razuma ne želiš imeti. Torej se odločaš narobe, če je treba in se zdi, da je tako odločanje razumno.
V sodobnem kapitalizmu je dnevno na delu imperativ, ki je zelo preprost: šov se mora nadaljevati, zagotavljati moramo rast, porabiti moramo še več energije, potrebujemo več istega. Ameriški psiholog Stanley Milgram pa je že pred desetletji dokazal onkraj vsakega razumnega dvoma, da so ljudje zelo pripravljeni slediti avtoritetam oziroma zastopnikom moči celo tedaj, ko je tako sledenje dokazano v škodo njim in njihovim bližnjim.
