Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 05. marec 2018

Filozofija samoupravljanja

Dr. Dušan Rutar
Družboslovje je za na odpad. Psihologija, sociologija, filozofija – same neuporabne vede, čvekanje na kvadrat, prazne in nekoristne abstrakcije. Poglejmo, če tako razmišljanje res zdrži. Zadošča en sam primer, da dokažemo, da ni nujno tako. Ljudje nimajo radi filozofije, imajo pa radi primere iz prakse, kot se reče; radi imajo dobre primere in celo odlične primere, čeprav se je tudi iz slabih primerov mogoče česa naučiti, kajpada. Navajam torej enega. Morda je pri tem najzanimivejše to, da uteleša natanko filozofijo oziroma teorijo, da ga brez nje sploh ne bi bilo, saj predstavlja in zastopa obrat v načinu razmišljanja, ki je sicer še zelo, zelo zakoreninjen med ljudmi, ki imajo sicer radi prakso.

Teoretski obrat sem že orisal v prejšnjih zapisih: za ustanovo, institucijo, podjetje itd. je najbolj učinkovito, če znajo v njih promovirati neponovljivo, originalno individualnost posameznikov, če jih ne silijo v prilagajanje imaginarijem, če negujejo in kultivirajo njihovo individualnost, ne normalnosti in povprečnosti, če z odprtimi rokami sprejemajo inovativne, sveže ideje, če se torej nehajo oklepati starih praks, kot se pijanec oprijemlje plota, da se ne zvrne v jarek, saj brez plota ne more stati na lastnih nogah, kot vemo. Na kratko: blagostanje vsakega občestva, pa naj gre za družino ali narod, je v temelju zavezano originalnosti, ustvarjalnosti posameznikov in sprejemanju njihovih idej z odprtimi rokami. To kajpak ne pomeni, da je že kar vsaka nova ideja tudi zares učinkovita in produktivna, toda za ugotavljanje, katera je in katera ni, je zopet potrebno imeti dobre, originalne ideje, s katerimi lahko kritično pretresamo ponujene zamisli; s starimi idejami jih preprosto ne moremo pretresti, saj jih še zaznamo ne.

Pojdimo po vrsti.

Obstajajo sodobna podjetja brez menedžerjev; sliši se kot svetoskrunstvo. To so podjetja, v katerih niso pomembni nazivi in niso pomembne titule, podjetja, v katerih ni hierarhičnih medsebojnih odnosov; seveda živijo ljudje, ki preprosto ne bi prenesli dela v takih okoljih, ker so preveč rigidni, preveč navajeni na nazive ter preveč verjamejo v hierarhije in v stalni nadzor nad ljudmi.

Zaposleni v takih podjetjih verjamejo, da ne potrebujejo hierarhij in menedžerjev nad seboj, da bi jih nadzorovali, ker je najpomembnejša enota podjetja, če smem tako reči, originalni posameznik, ne pa njegov šef. Prav tako so prepričani, da je najpomembnejša moč kreativnega duha, ki jo imajo taki posamezniki. Vse skupaj poznamo pod izrazom self-management philosophy – filozofija samoupravljanja torej. Prav ste prebrali: govorim prav o filozofiji.

Uresničevanje take filozofije, ki ni nikakršna oddaljena abstrakcija, kar je bržčas očitno, saj je nekaj izjemno oprijemljivega, tuzemskega in koristnega, poteka tako, da ljudje okolje, v katerem delajo, organsko prilagajajo sebi in svoji neponovljivosti, ustvarjajo okolje, v katerem je lahko vsak posameznik učinkovit, kar zopet pomeni, da ni nihče vnaprej izključen. In natanko za učinkovitost gre, saj ne želimo zgolj postopati naokoli in čakati, da mine čas, kajne?

Posameznik pa je najbolj učinkovit tedaj, ko gre po svoji poti, ne po poti, po kateri gredo domnevno vsi drugi, po poti, ki naj bi bila preizkušena, povprečna, normalna ali kaj podobnega. Raziskave psihologov nedvoumno potrjujejo ugotovitev, da so podjetja, v katerih veliko posameznikov sledi svojim potem, profitabilna, produktivna, učinkovita, še najbolj pa razveseljuje spoznanje, da so delavci v njih bolj zadovoljni, bogatejši, seveda, saj so dobro nagrajeni, srečnejši in bolj zdravi, saj tako rekoč ne poznajo stresa, ne poznajo depresije in so bistveno manjkrat na bolniškem staležu.

Naj povzamem: sodobne študije delovnih okolij, v katerih so naredili orisani miselni obrat, dokazujejo onkraj vsakega razumnega dvoma, da bodo najuspešnejša podjetja bodočnosti tista, ki bodo znala biti osredotočena na posameznikovo svobodo in odgovornost, na to, kar strokovno imenujemo personal mission statement.

Ali kot sem zapisal že velikokrat: na začetku je vselej dobra ideja in je absolutno vseeno, kateri človek jo zastopa. Potem je kajpak na vrsti praksa. Iz dobre ideje lahko dobri ljudje ustvarijo dobro prakso – iz slabe ideje celo dobri ljudje ne morejo ustvariti dobre prakse.