Dr. Dušan Rutar
Pravijo, da je človek bodisi egoist bodisi altruist. Dodajo, da je lahko tudi malo enega in malo drugega; včasih rečejo, da ni preveč dobro biti altruist, ker te potem samo izkoriščajo. Natančnejši razmislek pa pokaže nekaj tretjega. Argument za tretjo možnost razvijemo, kot je prikazano v nadaljevanju. Ko ljudje verjamejo, da je svet okoli njih tak, za kakršnega ga imajo, je verjetnost, da bodo pasivni, velika. Verjeli bodo namreč, da bo svet še naprej približno tak, kakršen je. Verjamejo v svoje zaznavanje sveta in spontane razlage tega, kar zaznavajo. Oklepajo se jih, saj verjamejo, da so vsaj za silo dobre, če že niso čisto v redu. V takem svetu ljudje spontano nimajo posebne želje, da bi spreminjali svoje razlage sveta, kar je zelo logično in zelo smiselno. Če so v redu, z njimi ni nič narobe, torej jih ni treba spreminjati. In če se ne spreminjajo razlage, se ne spreminja niti vedenje.
Taka pasivnost je na videz čisto dobra, nekoliko drugače pa je, če pomislimo, zakaj bi tako moralo biti, saj ima vsak človek možgane, ki so narejeni za zaznavanje, razmišljanje, metakognicijo in vse drugo.
V orisanem svetu je vsak človek svoje sreče kovač, kajne? Narobe. Noben človek na tem svetu ne more biti svoje sreče kovač brez drugih ljudi. Ni šans. Vsakdo potrebuje okoli sebe veliko drugih in drugačnih ljudi, da sploh postane on sam, da razvije svojo osebnost/posebnost in ideje, kaj bi rad koval, da bi postal srečen.
In ko razvije svojo predstavo ali idejo o lastni sreči, zopet potrebuje druge ljudi, da mu pri tem tako ali drugače stojijo ob strani.
Očitno torej ni mogoče postati srečen brez drugih ljudi, kar pomeni, da vsak egoizem potrebuje altruizem, oziroma mu je zavezan. Kar pomeni: resnični egoizem, resnična skrb zase potrebuje druge ljudi, da pri tem sodelujejo. Pregnano rečeno: človek lahko skrbi zase le prek drugih ljudi, z njihovo pomočjo. Torej mora skrbeti zanje.
Temeljni, osnovni princip pravega egoizma je obenem temeljni princip občestvenega delovanja. In ker živimo v občestvih, je tak princip dobro poznati. Imenuje se egoistični altruizem.
V predkapitalističnih družbah so ljudje živeli na način, ki je bil zelo statičen. Stoletja so se ljudje vojskovali, da so se dokopali do dobrin. Kar pomeni, da so jih jemali drug drugemu. Z industrijsko revolucijo se je vse spremenilo. Proizvajali smo več in več dobrin. Gospodarska rast je pomenila pozitivne spremembe za vse več ljudi.
Pomembne oziroma ključne pri tem so inovacije, ki pomenijo boljše rešitve problemov in rešitve problemov, za katere prej sploh nismo vedeli, da jih imamo. Nadaljevanje je še boljše: ko ustvarimo nekaj novega, lahko ustvarimo še nekaj kompleksnejšega. To pomeni, da je za vse ljudi in za vsakega posameznika dobro, če se z inovacijami ukvarja čim več ljudi. Svet inovacij kajpak ni statičen, ampak se nenehno spreminja in razvija.
Narava inovacij je taka, da več ljudi rešuje probleme na različne načine in s tem povečuje potrebo po inovacijah. Večja potreba po idejah in boljši izobrazbi potegne za seboj večje povpraševanje po inovacijah. Večje vlaganje in ukvarjanje z idejami vodi k novim in novim idejam, od katerih so nekatere uporabne in koristne za vse ljudi. Primer so antibiotiki, zdravila za raka etc.
Torej lahko sklenem. Egoistični altruizem pomeni, da vsak posameznik izraža interes, da se čim več ljudi ukvarja z idejami in inovativnimi dejavnostmi, ki povečujejo število novih idej, novih dobrin in s tem blagostanje za vse več ljudi. Večje število ljudi, ki delujejo v dobro vseh, povečuje blagostanje vsakega posameznika.
Kot posameznik sem torej zainteresiran za izobraženost in blagostanje čim večjega števila ljudi, saj je njihovo blagostanje, egoistično vzeto, dobro tudi zame.
