Dr. Dušan Rutar
Ljudje izkoriščajo druge ljudi; ne izkoriščajo vsi vseh, kajpada, saj bi potemtakem izkoriščali tudi sebe, toda to je truizem. Zapisano obenem ne pomeni, da so nekateri ljudje zlobni izkoriščevalci, drugi pa nemočne žrtve. Lahko je tudi tako, toda daleč zahtevnejše je analiziranje utrjenih, organiziranih, institucionaliziranih oblik izkoriščanja, ki so skoraj neotipljive, celo nevidne, na videz neproblematične in v očeh javnosti skoraj nedotakljive. Sita Balani predava sodobno književnost na King's College v Londonu. V nedavnem razmisleku o spolnem izkoriščanju ljudi je poudarila tole, kar želim dodatno pospremiti z drobnim komentarjem, da bi prispeval k razmišljanju o naravi odprte družbe. Kdo bi se lahko spraševal, kako je mogoče, da na primer duhovniki ali učitelji, morda trenerji, spolno izkoriščajo deklice in dečke, ne da bi kdo protestiral. Lahko bi nadaljeval in se spraševal, zakaj so ljudje tiho, ko se dogajajo še drugačne oblike nasilja, na primer psihičnega. Naj zapisano ponazorim.
Psiholog in nekdanji igralec v ligi NBA, John Amaechi, je v nekem pogovoru dejal, da v resnici ni tako težko razložiti, zakaj lahko trener deklic, ki se ukvarjajo z gimnastiko, dolga leta nadleguje najstnice. Element, ki nam pomaga razmišljati o takem nasilju, je naše spontano prepričanje, da je šport nekaj dobrega, pravi.
O tem sem že pisal. Športni spektakli so inherentno dobri, verjamemo, v njih je nekaj, zaradi česar smo pripravljeni zapraviti ogromno denarja, porabiti veliko časa, navijati za naše, se odrekati in celo trpeti, če naši ne stopijo na kake stopničke za zmagovalce. Kar je dobro, kajpak podpiramo na vse mogoče načine.
Ne razmišljamo, da so posamezni športniki del ustanov, institucij, organizacij, kjer se obrača ogromno denarja. Morda je najboljši primer za razumevanje, kako delujejo hierarhije, denar, moč, oblast in vplivni ljudje na posameznike, na njihovo razmišljanje in vedenje, katoliška Cerkev.
Cerkev je hierarhična oblika združevanja ljudi, od katerih se eni podrejeni drugim, za katero zopet številni verjamejo, da je krepostna in dobra že po naravi, da torej drugačna kot dobra niti ne more biti. Na podoben način opozarjajo številni raziskovalci na pomen nuklearne družine. Ta je tako rekoč po definiciji nekaj dobrega, varnega, spodbudnega in je osnovni vir zadovoljstva oziroma sreče njenih članov.
Orisana prepričanja ljudi so lahko tako močna, da ti dobesedno ne morejo razmišljati, da bi se lahko dogajalo kaj problematičnega. Pripravljeni so priznati, da se kdaj pa kdaj zgodi kaj nasilnega in nesprejemljivega, toda to ne premakne njihovih osnovnih prepričanj.
Sita Balani sicer ni psihologinja ali sociologinja, vendar ima prav: ko verjamemo, da je nekaj dobro po naravi, je vse slabo, kar se vendarle zgodi, razumljeno zgolj kot naključje, drobno odstopanje od sicer normalnega delovanja, nekaj redkega in zato nepomembnega. V taki luči nas ne zanimajo zapletene in kognitivno zahtevne analize delovanja samih institucij, ustanov, organizacij in drugih oblik skupnega življenja. Ne zanima nas sistem, ne zanimajo nas hierarhije kot močno kritje za izkoriščanje podrejenih in nasilje nad njimi, zanimajo nas zgolj normalne oblike delovanja, odstopanja pa prezremo in rečemo, da so nepomembna, ali pa nenormalne posameznike pošljemo k psihologu, psihiatru, šamanu oziroma k nekomu, da jih popravi, vrne v inherentno dober sistem in potem je zopet vse v redu.
