Toda v vsakdanjem življenju se nenehno dogaja, da ljudje spreminjajo razmišljanje o realnosti, potem pa rečejo, da imajo pravico do svojega mnenja. To rečejo tudi takrat, ko so njihova mnenja dokazano napačna.
Etično bi bilo, da bi se vzeli v roke in spremenili svoja mnenja, da bi bila bolj usklajena z resnico.
Znanstveniki, ki se na primer zmotijo pri računanju, potem pa zaradi njihove napake raznese raketo, ki bi morala ponesti ljudi do oddaljenega nebesnega telesa, so klicani na odgovornost, medtem ko se v vsakdanjem življenju ljudje izmikajo odgovornosti celo tedaj, ko zaradi njihovega vedenja in delovanja trpijo drugi ljudje.
Ne mislim, da bi se morali ljudje vesti kot roboti, vselej pravilno in optimalno, sledeč matematičnim zakonitostim, čeprav to v veliki meri že delajo, kajti možgani uporabljajo natanko matematični jezik in algoritme, prek katerih razlagajo realnost, sami sebe in nadzorujejo delovanje telesa.
Reči hočem tole: ljudje imamo na voljo tudi etiko oziroma etičnost, ki nam pomaga razumeti, kdaj naredimo kaj narobe in kako se moramo odločati.
Obstajajo torej imperativi, obstajajo principi, obstajajo maksime in obstajajo načela, ki nam omogočajo razumeti slavno Descartesovo misel, da človek odkriva v samem sebi ne le občutek in idejo sebe, temveč tudi idejo boga, ter enako slavno misel Emmanuela Lévinasa, da neobstoječi bog še vedno pušča sledi na obrazu drugega človeka.
Morda je prav to najpomembnejše spoznanje za vsako človeško bitje: bog je nujen, ne obstaja in je vselej dober. Človek verjame vanj in mora verjeti, obenem pa je motiviran, da razume drugega človeka, samega sebe, idejo boga v sebi in znamenja boga na obrazu drugega človeka.
Zakaj je to spoznanje tako zelo pomembno za vsakdanje življenje?
Ker potrebuje vsak človek idejo dobrega in nekoga, ki jamči zanjo, poleg tega pa bog terja od človeka, da deluje primerno zapisanemu spoznanju. Človeško bitje je namreč nenehno soočeno z breznom niča, okoli katerega se oblikuje njegova eksistenca, s problemom glede lastne identitete, ki je ne more določiti, in z večnim vprašanjem, kdo je drugi človek, s katerim živi.
Je torej bog tuje (čudno) človeški, kot bi rekel Lévinas, ali pa je človek prešibak, da bi ga dojel na drugačen način?
Lévinas je zelo jasen: bog je brez človeka povsem nepomemben. Ali kot je rekel Descartes: idejo boga odkrivam v sebi. To ne pomeni, da je bog v človeku, saj ima ta zgolj idejo boga, je pa mogoče spoznati, da je človek kot končno bitje v bogu, ki je neskončen.
V tem pa je jedro same etičnosti: človek ima v sebi idejo boga in sledovi boga so na obrazu drugega človeka. Drugemu je zato etično zavezan, kot je drugi etično zavezan njemu samemu.
Etiko razumem kot zmožnost osvobajanja etičnosti ali človečnosti drugega človeka, v katerem je ideja boga in je na njegovem obrazu sled boga.
Zapisano velja za sleherno človeško bitje, ne le za otroke s posebnimi potrebami.
Slika: Sled drugega (foto: Dušan Rutar)
