Dr. Dušan Rutar
Tokrat izhajam iz dveh stavkov, ki sta mi bila namenjena pred nekaj dnevi. Prvi stavek. Uspešno se izogibam vsemu temu, kar je sicer neizogibno. Kako je to mogoče?
Na žalost je mogoče, ker je vsak človek notranje razcepljen, to pa pomeni, da lahko laže samemu sebi, si ustvarja iluzije, v katere verjame, se jih oklepa in jih celo nadgrajuje z drugimi iluzijami. En del njega noče ničesar vedeti, kar sicer ve drugi del. Pri tem je lahko uspešen tudi vse življenje, če je pri tem sploh mogoče govoriti o uspehu.
Podnebne spremembe so na primer neizogibne, usodne pa bodo za veliko ljudi, ki še vedno živijo, kot da bo jutrišnji dan podoben današnjemu.
A ker je neizogibno pač neizogibno, se človek nujno prej slej sreča z njim, pa če uporablja še tako izdelane metode, s katerimi se mu skuša ogniti.
Drugi stavek. Zame ne smete biti pomemben človek.
Resnično. Človek je tudi bitje zaupanja, ljubezni, in lahko spremeni drugega človeka v zelo pomembnega. V takem primeru je pomemben zanj, ni pa seveda nujno, da je pomemben tudi za druge ljudi.
Na žalost pa se človek lahko tudi upira ljubezni in zaupanju, lahko naredi vse, da ne zaupa drugemu človeku, lahko se izogiba, čeprav obenem ve, da bi bilo to zanj koristno in dobro. Tudi v tem primeru bi lahko rekel, da se izogiba neizogibnemu – ljubezni.
Stavka sta pomembna, ker izražata stisko tega, ki ju je izrekel, pa tudi stisko številnih drugih ljudi, ki se vedejo na podobne ali celo enake načine. Domnevam, da jih ni tako malo.
Zapisano pa ni pomembno le za tega ali onega posameznika, saj je pomembno tudi za občestva, v katerih vedno znova odkrivamo besednjak o ranljivih družbenih skupinah.
Ranljive družbene skupine so vselej samo nekatere. Obstaja uradni besednjak, ki določa, katere skupine so ranljive, in katere preprosto niso take.
Kdor je ranljiv, ga je kajpak mogoče raniti. In kogar ranimo, je ranjen. Lahko rečem, da obstajajo ranljive skupine ljudi in da obstajajo ranjene skupine ljudi.
Živijo ranljivi ljudje in živijo ranjeni ljudje. Delujejo ranljive družbene skupine in delujejo mehanizmi, ki vselej znova nekoga ranijo.
Z vsem tem je povezana še ena ideja, ki nam pomaga misliti ranljivost, ranjenost, prizadete bolečine, izključevanje in izogibanje neizogibnemu.
Mislim na grožnje. Te so lahko resnične ali le navidezne, izmišljene, iluzorne. Lahko obstajajo, obstajajo pa tudi grožnje, ki jih vresnici sploh ni.
Grožnja pa niso le begunci, teroristi, podnebne spremembe, uničevanje okolja, bogatenje elite, grožnja je že vsaka drugačnost, ki ni predvidena. Danes so namreč predvidene in nadzorovane tudi drugačnosti, zato se človek ne bi smel preveč hvaliti, da je drugačen in da je za drugačnost, če pa je ta zapovedana in nadzorovana obenem. Živimo namreč kapitalizem, ki kot dinamičen sistem prav terja novosti, drugačnosti, odstopanja od utečenega. Utečenost vsakdanjega življenja je tako rekoč zaukazana & nadzorovana, vendar je obenem paradoksna: utečenost je danes taka, da se nenehno spreminja. Utečeno je torej samo spreminjanje.
In natanko iz takega spreminjanja so nekateri ljudje vedno znova izključeni, ker se ne spreminjajo dovolj ali dovolj hitro.
Jaz sem izključen.
