Dr. Dušan Rutar
Ideje vladajočega razreda so tudi vladajoče ideje, je nekoč zapisal Marx. Lastniki kapitala imajo zato materialno in intelektualno moč. Nekdo mora namreč skrbeti za ideje, jih ustvarjati in širiti. Mediji so zato za vladajoči razred zelo pomembni, saj širijo ideje, ki jih razred potrebuje. Potrebuje jih zato, ker smo ljudje simbolna bitja, to pa pomeni, da ideje usmerjajo naše vedenje in naša delovanja; vsega tega ne usmerjajo instinkti, tako kot usmerjajo živali v gozdu. Po domače: ni vseeno, katere ideje človek zastopa in zagovarja, saj je od tega v veliki meri odvisno, kako se vede in kako deluje. Ljudje so se prisiljeni ukvarjati z idejami vladajočega razreda, z vladajočimi idejami. Nihče jih k temu neposredno ne sili, pa se vendar ukvarjajo z njimi. Ideje so namreč povsod, neprestano se kopičijo in obnavljajo, ljudje se jim tako rekoč ne morejo ogniti; svet je zasičen z idejami vladajočega razreda. Pa vendar se jim je mogoče upirati. V takem svetu je zelo na mestu razsvetljensko vprašanje, kaj se je zgodilo z javnimi intelektualci, z ljudmi, ki so s svojimi razmišljanji od nekdaj vedno znova izzivali javnost, ji postavljali zrcalo, jo silili k drugačnemu razmišljanju in spreminjanju sveta.
Vprašanje je pomembno, ker intelektualci ne smejo biti pripadniki vladajočega razreda tako rekoč po definiciji. Ne smejo zastopati oblasti, saj morajo zastopati neodvisno misel. Obstajati mora razcep med vladajočimi mislimi in mislimi, s katerimi se ukvarjajo javni intelektualci.
Nobena skrivnost ni, da vladajoči razred potrebuje ideje, da bi imel poleg materialne tudi intelektualno moč. Torej smemo sklepati, da si želi pridobiti na svojo stran čim več intelektualcev, ki se nujno ukvarjajo z idejami. Pridobi jih zlasti z denarjem oziroma s kapitalom, z dostopom do njega.
Nekateri avtorji trdijo, da danes ne obstajajo več take figure, kot je bil Sartre. Med njimi je tudi pisec tele knjige: General Intellects: Twenty-One Thinkers fort the Twenty First Century (Verso, 2017). Avtor je McKenzie Wark.
Kaj nam potem še ostane? Wark nam ponuja zanimivo zamisel: živijo in delujejo ljudje, ki nam pomagajo pojasnjevati čas, v katerem živimo. Če bi jih brali kolektivno, bi veliko pridobili, tako branje bi nam bilo v veliko korist.
Ideja je, kot rečeno, zanimiva. Zame je celo komunistična, saj si zlahka predstavljam tole: veliko avtorjev je med seboj povezanih v mrežo, ljudje kolektivno berejo njihova dela in se pogovarjajo med seboj, si izmenjujejo ideje ter krepijo in širijo mreže.
Ker ima Marx prav, ko trdi, da so ideje vladajočega razreda vladajoče, je alternativa natanko opisano kolektivno delovanje. Alternativa je tudi nujno potrebna, kajti ideje vladajočega razreda le-temu omogočajo, da ima v rokah vladajočo intelektualno moč.
Brez alternative se znajdemo v zaprtem svetu, v katerem prevladuje ena sama intelektualna moč, ki jo tvorijo ideje vladajočega razreda. V takem svetu je mogoča sprememba le s skupnimi močmi. Noben junak ne more storiti ničesar, ker je kapital za enega samega človeka preprosto premočan.
Naj se za konec še enkrat vrnem k Marxu in njegovi zamisli, da je treba svet tudi spreminjati, ne le pojasnjevati, kot to delajo nekateri filozofi in drugi intelektualci, ki so se že predali. Današnji slogan je zato povsem jasen in preprost: zgolj kooperativno intelektualno delo nam pomaga pojasniti sodobni svet in ga spreminjati.
Vladajoči družbeni razred seveda nima interesa, da bi spreminjal svet tako, da bi bile spremembe koristne za vse ljudi. Njegov interes je en sam: imeti zvečer več kot zjutraj. Kapitala namreč.
