Dr. Dušan Rutar
Ker sem predstavnik ponižane misli, me zanima, zakaj me dodatno napadajo tako, da mi očitajo vrsto zadev. Prvič. Da je moje pisanje in govorjenje preveč abstraktno in oddaljeno od vsakdanjega konkretnega življenja, da je premalo linearno, kar pomeni, da si ljudje z njim ne morejo pomagati. Drugič. Da veliko govorim, naredim pa malo in zgolj čakam, da bodo drugi kaj naredili. Tretjič. Da na skrivaj podpiram kapitalizem in korporacije ter da v javnosti samo zaradi vtisa udriham po njih, da bi pritegnil pozornost. Kako jim odgovarjam? Odgovarjam jim takole: v nekem smislu sem zelo konservativen človek in me pozornost sploh ne zanima. Zanima me Freud, zanima me Lacan, zanima me matematika, zanima me Marx in zanima me Kantova moralna filozofija. Vse življenje se že ukvarjam s temi področji, ker se želim učiti, da bi kaj razumel.
Fascinira me, kako natančno je Freud leta 1895 razvil teorijo fantazme ali imaginarnih scenarijev, ki mi pomaga misliti ideološke prakse danes. Trdim, da jih je treba znati misliti, ker so tako sofisticirane in delujoče, kar pomeni, da vzdržujejo razmerja med elitami in vsemi drugimi ljudmi.
Morda je najbolj vznemirljivo pri tem spoznanje, da živimo v svetu, v katerem deluje ideologija skoraj kot znanost. Izjemen simptom takih praks je tako imenovano kritično mišljenje. To je danes povsod in celo ideološke prakse, ki niso nikakršna napačna zavest ljudi, temeljijo na kritičnem mišljenju. Kaj to pomeni?
Pomeni, da se sami predstavniki ideoloških praks, oblasti in elit naslavljajo na ljudi kot kritični misleci. Ljudem sporočajo: ne zaupajte preveč oblasti, mislite s svojo glavo, berite knjige, skrbite zase, kajti poskušali bodo manipulirati z vami, v resnici jim gre zgolj za denar in oblast, ne dajte se jim zlahka, bodite pogumni in odločni, sledite svojim sanjam in verujte v klasične vrednote, na katerih temelji tudi Evropska unija.
Posamezniki naj se zato obnašajo kot samozavestni atomi: vsak naj poskrbi zase, vsakdo naj dvomi v vse drugo, naj bo kritičen in ustvarjalen, naj ne zaupa oblasti, politiki, korporacijam, bankam in elitam. Obenem se mora držati množice nenapisanih pravil vsakdanjega življenja, ki omogočajo delovanje ideoloških praks.
Zelo pomembna so pravila, ki povedo ljudem, kako se izogibati nekaterim praksam, kako ne biti preveč dejaven in drugačen od vseh drugih, kako vzdrževati cinično razdaljo do vsakdanjih pojavov, da se ne izpostavijo preveč. V tem je paradoks ideologije: bodi nekaj posebnega, bodi ti sam, toda obenem se drži pravil, ki se jih držijo tudi drugi, da ne bi bil preveč drugačen, saj bi si s tem nakopal same težave.
Za ideologijo je pomembna natanko prava mera: bodi drugačen, a ne preveč. Nauči se, kaj je prava mera, kje je meja.
Bodi torej drugačen, lahko imaš tudi sto petdeset kil, to je danes znamenje upora zoper ideologe, ki pridigajo zdravo življenje, vitkost in vse drugo, lahko kadiš cigarete in se s tem upiraš industriji zdravja, ki hoče samo kopičiti profite.
Še en paradoks: današnje ideološke prakse so miroljubne, nenasilne, njihovi zastopniki pozivajo k mirnemu reševanju sporov in konfliktov, medtem ko se dogaja ogromno nevidnega nasilja, da je svet tak, kakršen pač je. O njem v glavnem ne govorijo, zato pa se takoj izpostavi tega ali onega posameznika, če se komu zdi, da je postal nasilen.
V tem je dvojnost ideologije: posamezniki naj miroljubno skrbijo vsak zase, za njihovimi hrbti pa se nemoteno dogaja sistemsko nasilje neslutenih razsežnosti, ki naj ostaja nevidno. O njem nočemo vedeti ničesar, zato pa hočemo vedeti vse o vseh drugih zadevah, ker je to manj nevarno, manj zahtevno in bolj skladno s pričakovanji.
