Dr. Dušan Rutar
Mediji so nedvoumni in v svoji preprostosti zelo natančni: tudi pri nas se razvija vplivnostni marketing. Zveni, kot da bi se morali veseliti takega razvoja, kajti razvoj je beseda, ki obeta nekaj dobrega. Seveda se lahko razvijajo tudi tumorji, toda pustimo ob strani take teme. Razvijanje vplivnostnega marketinga je torej nekaj dobrega. A ker hočemo razmišljati, nas zanima, kaj tak marketing sploh je. Poglejmo. Vplivnostni marketing je množica procesov, zaradi katerih se ljudje vedejo kot čreda, kar pomeni, da množično nekomu sledijo. Ni nujno, da sledijo, včasih je dovolj že, da verjamejo. Tako kot v cerkvi. Zastopniki vplivnostnega marketinga se zato hvalijo, koliko ljudi verjame komu. Po navadi so to zvezde, kot jih imenujejo: športniki, modne oblikovalke, manekenke, glasbeniki, mnenjski voditelji, redko politiki.
Vplivnostni marketing je torej očitno organizirano vplivanje na vedenje ljudi. Zato tudi pravijo, da so vplivneži magnet za potrošnike; ne pozabijo dodati, da so pristni, kar pomeni nepokvarjeni, avtentični, celo naravni.
Ko govorimo o vplivnostnem marketingu, mislimo na zmožnost ljudi, da verjamejo. Za zastopnike takega marketinga pa ni pomembno, da ljudje verjamejo sebi in svojim možganom, matematiki, logiki in znanosti, temveč je pomembno, da verjamejo nekomu drugemu – na primer vplivnežem.
Pomembni so torej vplivneži. Brez njih ni vplivnostnega marketinga, kar je bržčas očitno. Ljudje naj zaradi njega verjamejo, poleg tega pa tudi kupujejo, kar kupujejo ali priporočajo vplivneži, saj govorimo o marketingu.
Na mestu je še ena beseda: sledilci.
Ljudje so v orisanem obzorju čreda, ki sledi. Sledi pastirjem, kot pravijo v Cerkvi, sledi vplivnežem. Logika je nadvse zanimiva: mediji poročajo o vplivnežih in o marketingu na način, da jim ljudje verjamejo, kar pomeni, da postajajo vplivneži še sami. Očitno je zelo pomembno, da je nekdo vplivnež in da nekdo sledi. Hegel se seveda obrača v grobu.
Rezultati so pričakovani: ljudje naj posnemajo druge ljudi, govorijo naj, kot govorijo drugi, razmišljajo naj tako, oblačijo naj se, kot se oblačijo drugi, postajajo naj potrošniki, ki sledijo navodilom vplivnostnega marketinga.
Ali si predstavljate, da šolamo mlade ljudi za to, da postanejo končno sledilci? Leta in leta hodijo v šole, se učijo misliti s svojo glavo, kot se reče, učijo jih kritičnega razmišljanja, da bi bili nazadnje sledilci, da bi verjeli nekomu.
Razvoj je potemtakem tudi spreminjaje ljudi v potrošniško čredo sledilcev, ki ne mislijo s svojo glavo, temveč z glavo nekoga drugega. Tega naj bi se veselili, saj predstavlja napredek. Sam razmišljam bistveno drugače.
Pomemben svetilnik v mojem življenju je Sokrat. Bil je človek kot drugi ljudje, vendar je bil svoj. Mislil je z glavo, tako kot mislijo tudi drugi ljudje, vendar ni nikomur sledil. Ni hotel biti drugačen od drugih ljudi, a je zaradi svojega razmišljanja postajal drugačen iz dneva v dan. Ni hotel slave ali bogastva, pa je vendar prišel v zgodovino. Ni vedel za vplivnostni marketing, a saj ga tudi ni potreboval. Brez njega se je zapisal v zgodovino, čeprav ni zapisal niti besede. Ko se je kdaj sprehodil mimo tržnice, je zamrmral: koliko je stvari, ki jih ne potrebujem.
Obtožili so ga, da kvari mladino, medtem ko so zares pokvarjeni ljudje vladali še naprej in vplivali na ljudi, od katerih so pričakovali, da jim bodo sledili, da bodo tiho in da se zlasti ne bodo upirali.
