Dr. Dušan Rutar
V zadnjem času se med komentatorji političnega dogajanja po svetu večkrat vnovič pojavi nenavaden in celo neprevedljiv izraz, za katerega smo sicer že slišali, zlasti v času Reaganove vladavine, je pa strašljiv, saj smo upali, da je za vedno ostal del preteklosti, v katero se ne želimo nikdar več vrniti. Izraz je tale: exterminism. V angleških slovarjih ga boste kajpak zaman iskali, ker je skovanka iz besed extremism, externalism, exterminate. Pomeni torej vse tole: ekstremnost, skrajnost; pozornost na to, kar je zunanje, površinsko, vidno na zunaj; znebiti se nečesa, tako kot se znebimo mrčesa ali druge nadležne golazni. Pomembno je, da uporabljajo komentatorji izraz v tesni povezavi s sedanjim ameriškim predsednikom Trumpom in s tem, na kar smo najverjetneje že nekoliko pozabili, in verjamemo, da ne obstaja več: hladna vojna, ki se lahko prevesi v jedrsko. Vojna, ki poteka nad našimi glavami in za našimi hrbti, kar pomeni, da o njej ne vemo prav dosti ali pa sploh ne vemo ničesar otipljivega, predstavlja tekmovanje v oboroževanju, ki ga analitiki razumejo kot samodejno, samostojno, samo sebe obnavljajočo iracionalno silo, za katero skrbita zlasti ZDA in Rusija. Skovanka eksterminizem tako pomeni: značilnosti političnega, ekonomskega in ideološkega družbenega življenja, ki se razvija v smeri, v kateri je mogoče doseči končni cilj, izbris multitude ali množice ljudi. Taka razmišljanja o možni usodi sodobnega sveta so seveda v ostrem nasprotju s prijaznimi razmišljanji o vključujoči globalni družbi 21. stoletja, ki naj bi se razvijala pred našimi očmi in grela naša srca. Kaj se torej dogaja? Bodimo povsem natančni: danes izraz eksterminizem ne pomeni istega kot pred tremi desetletji. Pomeni nekaj drugega, nekaj, kar je morda strašljivejše, kot je bilo takrat.
Pomeni namreč tole: v svetu ekstremnih, skrajnih nesorazmerij med neverjetno bogato elito in enako neverjetno revno večino ljudi prepoznavamo znake, ki nam povedo, da se elita poigrava s procesi, ki lahko pomenijo genocid globalnih razsežnosti.
Eksterminizem je namreč samodejna mašina, je avtonomna množica družbenih procesov, za katere ne moremo reči, da so pod nadzorom politikov, kajti samostojnost in samodejnost prav izključujeta tak nadzor.
Živimo torej v svetu, v katerem se lahko grozljivo uničevanje življenja zgodi dobesedno samo od sebe. Zapisano ponazarjajo tudi podnebne spremembe. Zgovorno je, da so konec maja leta 2017 ponekod izmerili tako visoke temperature, da se lahko sprašujemo, kako človek v takih okoliščinah sploh preživi. V Iranu so tako v nekaterih krajih izmerili 56°C, v Pakistanu pa 54°C. Podatka sta pomembna predvsem zato, ker povesta, kako izjemno veliko energije je v ozračju, energije, katere sproščanje pomeni katastrofe neslutenih razsežnosti.
Če mislimo skupaj zamisli o podnebnih spremembah, ki so vezane na velikanske količine energije, in ekstremne ali skrajne oblike globalnih družbenih procesov, ki se razvijajo samostojno in neodvisno od prizadevanj ljudi, je res težko verjeti, da bo inkluzija otrok s posebnimi potrebami rodila sadove, ki jih želimo užiti. V nekaterih lokalnih okoljih se bodo želje po njihovi inkluziji bržčas celo uresničile, na globalni ravni pa najverjetneje ne.
Kaj nam bo torej lokalna inkluzija, če se lahko globalno svet spremeni v eno samo puščavo, ki jo lahko vidimo v preroškem filmu z naslovom The Road (John Hillcoat, 2009)?
