Dr. Dušan Rutar
Prispodoba predstavlja oris človeške eksistence. Kamorkoli se oziramo, nad oblake, v globine vesolja, v podzemlje, v notranjost atomov, nikjer ni namreč nobenega Boga, nobene Avtoritete, nobenega Garanta, ki bi nam povedal, kako izbirati, kako živeti, kako biti svoboden, kaj početi, da bo naša usoda taka, kot si želimo.
Živimo v kapitalističnem svetu, ki nam prek posrednikov nenehno dopoveduje, da nam lahko izpolni čisto vsako in še tako noro željo, toda dejstva nam prav tako dopovedujejo, da se naša kakovost življenja niti približno ne izboljšuje, ker imamo domnevno na voljo dobrine, ki si jih večina ljudi ne more privoščiti, ker pač preprosto nima dovolj denarja.
Imamo pa tudi možgane. Vsak človek jih ima. In ti možgani delujejo po zakonitostih, ki jih preučuje znanost. Na primer kognitivna znanost, ki dokazuje, kako neverjetne so njihove zmožnosti, kako plastični so še v pozni starosti, če skrbimo zanje, če se ustrezno prehranjujemo, če beremo knjige in če se dovolj premikamo.
V resnici ne potrebujemo znanosti za spoznanje, da imajo zadeve na tem svetu tudi alternative. Ima jo tudi kapitalizem, imenuje pa se komunizem. Zaradi mene jo lahko imenujemo tudi kako drugače, če komu izraz ni všeč, toda saj sem že večkrat zapisal, da so besede zelo pomembne, in niti približno ni vseeno, katere uporabljamo, kdaj in komu jih namenjamo.
Temeljna ideja komunizma je tako zelo preprosta: namesto da imajo kapital v rokah pripadniki elite, ga ima v rokah država, ki skrbi za vse ljudi, ne le za nekatere, ki imajo v lasti velikanski del vsega kapitala.
O komunizmu govorim, ker je beseda neposredno povezana z besedo občestvo ali skupnost, community, latinsko communitas. In kar je communis, je skupno, javno. Življenje je preveč dragoceno, da bi z njim upravljali privatni lastniki kapitala. A prav to se dogaja.
Kljub vsemu še vedno živijo zagovorniki tako imenovanega kapitalizma s človeškim obrazom, čeprav imamo na voljo čisto dovolj dokazov, da kapitalizem tak ne more postati niti v tisoč letih, saj je kapitalizem s človeškim obrazom isto kot leseno železo.
Prav zato tako divje napadajo socialiste in komuniste. Kapitalizem je namreč on the drive that has no limit, kot je rekel Richard Wolff na predavanju, ki ga je imel maja 2017. Kaj to pomeni?
Pomeni, da kapitalizem drvi v prepad in se ne more ustaviti. Taka so objektivna dejstva globalnega kapitalističnega sveta, v katerem se neenakosti med ljudmi povečujejo iz dneva v dan, spremembe narave, mislim na podnebne spremembe in na šesto veliko izumiranje življenja na planetu, pa so neustavljive.
V kratkem bo potrebna sprememba in napočila bo, pa če nam je všeč ali ne. Govorim o objektivnih zakonitostih sveta, ne o subjektivnih iluzijah ali celo utopijah.
Kako naj se potem usmerja človek v nevihti, v kateri je brez kompasa? V resnici kompas ima, le da morda tega sploh ne ve, imenujem pa ga zmožnost za dobro.
Slika: Večer (foto: Dušan Rutar)
