Dr. Dušan Rutar
Ko se ljudje odpravljajo na volitve, da bi svobodno in demokratično izvolili predstavnike ljudstva, kot jih imenujejo, je videti vse v najlepšem redu in ljudje pogosto rečejo, da je to samo bistvo demokracije; kot da je demokracija nujno povezana s tem, da je vse v redu. Zdi se tudi, da lahko vsak človek vsaj čisto malo vpliva na to, kdo bo sedel v vladi in vladal. Kljub temu se lahko vprašamo, kdo v resnici odloča v kapitalističnem svetu, v družbi, ki je razdeljena na tri razrede: elito, ki predstavlja bistveno manj kot 1 % ljudi, njene podpornike, ki predstavljajo bistveno manj kot 20 % ljudi, in vse druge ljudi, ki predstavljajo velikansko večino. Vprašanje lahko zastavim takole: Komu odgovarja tako orisana demokracija? Pomembno je namreč, komu odgovarja, komu je namenjena, komu služi, saj je nujno, da nekomu služi. V kapitalizmu namreč ne obstajajo nevtralne demokratične ali politične zadeve, saj imajo ljudje, ki vladajo, interese, imajo pa jih tudi vsi drugi, ki jih podpirajo. Kdo torej zares, objektivno, dejansko podpira elito? Ko govorim o demokraciji, parlamentu, vladi, eliti in podpori, mislim na predvsem na to, da potrebuje vlada podporo. V kapitalizmu jo daleč najbolje izraža kapital, ki ni zgolj denar, kot sem že zapisal. Čisto preprost razmislek nam pove, da je zadovoljevanje interesov neposredno odvisno od dostopa do kapitala. Nemogoče je govoriti o zadovoljevanju interesov, če človek nima kapitala ali ga ima zelo malo.
Elita kajpak ni isto kot vlada. V njej ne sedijo najbogatejši ljudje, ljudje z največ kapitala. Daleč od tega. Taki ljudje so zunaj vlade, jo pa podpirajo, seveda, ker imajo interese. Interesi in kapital se torej lepo povezujejo. Ljudje, ki dobijo podporo teh s kapitalom, imajo interes, da jih ne razočarajo, saj vedo, da bi jim odtegnili podporo, če bi jih razočarali. Vse to je zelo preprosto in zapisano lahko razume vsako dete.
Vidimo torej, da je zelo pomembno, da človek ne razočara teh, ki imajo dostop do kapitala. Takih ljudi pa je zelo malo, kot rečeno, kar pomeni, da se vse skupaj vrti okoli interesov peščice ljudi, ki ne želijo razočarati drug drugega – eni so elita, drugi pa vladajo z njeno pomočjo. Vsi drugi so lahko zgolj opazovalci, ker njihovi interesi preprosto ne štejejo, saj največkrat nimajo dovolj kapitala, da bi jih z njim uresničevali.
Uresničevanje interesov pa ni povezano le z dostopom do kapitala, temveč je povezano tudi z osnovnimi principi učenja, kot jih je odkrila psihologija. Zelo preprost princip učenja je pogojevanje, zato naj spregovorim o njem.
To je res zelo enostavno: žival (ali človek, ki je nekje v osnovi še vedno žival) tolikokrat izpostavite dražljaju, da se nauči povezati ga z nagrado. Po domače: če pritisne na pravo tipko, natanko takega razločevanja se mora naučiti, dobi hrano, sicer je lačna.
Pogojevanje pomeni, da ima žival interes pritisniti na pravo tipko, saj potrebuje hrano, če hoče preživeti. V tem primeru pravzaprav ne moremo govoriti o interesu, saj govorimo o instinktu, ampak to bistveno ne spremeni ničesar.
V demokraciji se ljudje na enak način učijo pritiskati na prave tipke, da preživijo. Kdor nima dostopa do kapitala, je v glavnem nemočen in ne more vplivati na nič. Ostane mu le pritiskanje na prave tipke, da dobi hrano, kolikor sploh ima dostop do njih.
Pritiskanje na tipke je kajpak metafora, ki jo razumemo takole: naučiti se moram razumno obnašati, da bom preživel, da ne bom imel preveč težav, da bom imel za položnice. Vse drugo je bolj ali manj nepomembno.
Elita in njeni podporniki imajo zato toliko več prostora za zadovoljevanje lastnih ozko določenih interesov.
